Rafael Zupanc je v tem času izdal deset plošč, napisal več kot tristo skladb in posnel prek trideset videospotov, okroglo obletnico pa si je polepšal z zgoščenko, za katero je na novo posnel skladbe, ki so mu najbližje, in z nekaj prav posebnimi nastopi. Na odru se mu je namreč pridružil sin Sani, ki kaže veliko nadarjenost in veselje do glasbe. »Kri ni voda in geni so šli naprej. Kateri oče ne bi bil zadovoljen?« vpraša Raf bolj za šalo kot zares.
S sinom, ki je njegov najmlajši otrok ter ima še brata in tri sestre, sta v glasbi našla tudi zabavo – skupaj sta zapela in posnela videospot za skladbo Trešnja, za katerega sta v Medulinu pri Pulju zaigrala kot ulična glasbenika. »Usedla sva se na škarpo pri promenadi, jaz s kitaro, Sani s tolkali, in sva prepevala – moje in tuje skladbe. Ljudje so se ustavljali, se nama pridružili, peli z nama in vi smo se imeli lepo, na kamere smo popolnoma pozabili. Sani je postavil klobuček in sva tudi nekaj zaslužila. Neverjetna izkušnja. Sva želela nastop ponoviti tudi naslednji večer brez kamer, pa naju je varnostnik vljudno nagnal, češ da je to po zakonu prepovedano. Prav, sva si rekla, in šla drugam. Igrala sva tudi v kampu, kjer smo bivali. Občutek, ko prepevaš med ljudmi za ljudi, je neprecenljiv. Nekakšna mešanica intime, razdajanja, hvaležnosti za talent, ki ga lahko deliš. Ne vem, kako bi z besedami najbolje opisal to blaženost,« pripoveduje Raf.
In prav zato, ker je občutke težko opisal z besedami, da ne zvenijo preskopo, jih zdaj ne le uglasbuje, ampak vse pogosteje tudi upodablja. »Slikanje mi postaja vse bolj pomembno, sprošča me in navdihuje, uživam vsak trenutek, ko se izražam skozi barve in oblike. Nastajajo – vsaj po mojih merilih - zanimivi izdelki, včasih presenetim samega sebe. Ne vem, od kod in kako, samo naredim. Ta dar je bil v meni in sem ga preprosto moral dati ven.«
Raf na glas razmišlja, kako se ljudje prepogosto niti ne zavedamo, česa vse smo zmožni, kakšen potencial imamo v sebi in kako izgubljamo energijo za nepotrebne stvari, ki nas navdajajo s slabimi občutki, nejevoljo. »V kakšni malenkosti pa najdemo čisto radost.« On je pred dnevi na primer odpadne gume, ki jih je imel v garaži, namesto da bi jih vrgel v smeti, prebarval, dodal v skalnjak z rožami in jih tako nekako vrnil v življenje. In se počutil izpolnjeno.
Ugotavlja še, da mu je v življenju kar dolga leta nekaj manjkalo, a ni vedel, kaj. Odkar je spoznal duhovnost in se vanjo poglobil, z lahkoto drsi skozi zgode in občasne nezgode.
»Pomemben je način gledanja in pomen, ki ga nekaterim stvarem posvečamo, zavedanje moči misli in sam pretok misli. Za vsako misel, ki jo pošljemo v vesolje, dobimo odmev, bumerang. Če o nekom misliš slabo, bo on to začutil, enako tudi, če govoriš in misliš o nekom dobro. Če si dober, ti nikoli ni treba skrbeti in živeti v strahu, življenje bo odgovorilo na pravi način. Treba pa je tudi odpuščati, in to prav vsem, ki so nas tako ali drugače prizadeli, nam morda celo namerno škodovali. Tako se osvobajamo in postajamo boljši, močnejši in živimo lepše, svobodno, brez zamer in slabih energij,« poda še dobronamerno popotnico.
