Skorajda ni slovenskega manekena, manekenke, pevca, pevke, modnega oblikovalca, igralca in drugih velikih imen mode, gledališča, politike in glasbe, ki mu ne bi vsaj enkrat poziral. V dobrega pol stoletja bogate kariere je upodobil na tisoče ljudi. Njihove fotografije ima skrbno spravljene v svojem arhivu. Pri delu in zasebno ga že več kot štirideset let podpira njegova žena, mladostna ljubezen Mija, s katero imata odraslega sina Žigo. Fotografski mojster v teh dneh praznuje osemdeseti rojstni dan.
Stane se je rodil kot drugi otrok pekovskega mojstra Jožeta Jerka. V družini so bili trije otroci – dve leti starejši brat Jože in tri leta mlajša sestra Marina. »Oče je imel svojo pekarno, mama Angelca je bila njegova pomočnica in prodajalka. Iz otroštva se mi je v nosnice za vedno vtisnil omamni vonj po sveže pečenem kruhu, nas otroke pa so že od malega navajali na delo. Pomagali smo staršem v pekarni in doma. Znali smo mesiti kruh, oblikovati žemlje, hlebce in štruce ter drugo pecivo. Jerkove žemlje so daleč naokoli slovele kot zelo dobre,« se spominja svojega otroštva. Pekarna je bila na zdajšnji Dunajski ulici v Stožicah. Takrat je bilo to predmestje Ljubljane, dandanes pa je skorajda središče mesta. Njihova družina je bila tesno povezana. Med delom in igro so se med starši in otroci stkale pristne vezi, ki družino povezujejo še danes. Mama je otroke naučila vsega, velikokrat sta mu v življenju prav prišli spretnost in doslednost, ki mu jih je vcepila. Njegovo srečno otroštvo je prekinila vojna.
Čez mejo v šolo
»Ljubljana je bila takrat razdeljena. Mi smo bili zunaj zasedene Ljubljane in smo morali prečkati mejo, ko smo hodili v šolo za Bežigrad,« se spominja. Na mladostna leta ima lepe spomine tudi zato, ker so takrat marsikatero ušpičili, znali pa so se tudi zabavati. S prijatelji so bili navdušeni modelarji. Izdelovali so modelčke letal in jih spuščali. Vroča poletja pa niso preživljali na morju, saj za to tedaj ni bilo denarja niti ni bilo v navadi hoditi na počitnice, temveč so se hladili v takrat še zelo čisti Savi. Na kopališču pri Šternu so se vsi Jerkovi otroci naučili plavati, ko so bili starejši, pa so igrali badminton, odbojko in nogomet.
Stanetov oče je bil ljubiteljski fotograf, ki je sam razvijal filme in izdeloval fotografije. Sin je bil velikokrat poleg in fotografija ga je pritegnila. Njegovi prvi »modeli« so bile rože na domačem vrtu, ki jih je pod očetovim budnim očesom posnel s fotoaparatom na meh in steklenimi ploščami. Pozneje je ovekovečil prijatelje in sošolce na bežigrajski gimnaziji, kjer je bila njegov glavni model sošolka Marjana Deržaj, ki je bila vedno pripravljena pozirati. Čeprav je že takrat rada pela, se še ni vedelo, da bo nekoč postala znana pevka. »Imela je čudovit glas in je bila vedno pripravljena ob različnih priložnostih razveseljevati sošolce,« se spominja in dodaja, da je velikokrat ovekovečil tudi Beti Jurkovič.
Pri Šternu je srečeval veliko prikupnih deklet, ki so mu rada pozirala. Počasi je začel fotografirati punce, ki so že bile manekenke in so mu bile pripravljene pozirati. Tako se je še pred letom 1960 prvič srečal z modo in modno fotografijo. Dekleta je najprej fotografiral zunaj, nato pa je začel dopolnjevati opremo – kupoval je luči in drugo opremo. Po gimnaziji se je vpisal na študij elektrotehnike, a ga zaradi prevelike ljubezni do fotografije ni nikoli končal. Že kot študent je začel razstavljati portrete deklet. Velika prelomnica so bile fotografije Alje Košak v klobukih, ki jih je ljubljanska modistka delala celo za Jovanko in angleško kraljico. Fotografije so tako dobro uspele, da jih je odnesel na takrat edino modno revijo v Jugoslaviji Maneken. Nad njimi so bili navdušeni in tako se je začela Stanetova kariera modnega fotografa.
Med zvezdami
»Modna fotografija je moja največja ljubezen, nikoli nisem bil v službi, vedno svobodni umetnik fotograf – član Društva oblikovalcev Slovenije. Vedno sem bil sam svoj gospodar, ker sem bil tako marljiv in zanesljiv, mi dela ni nikoli manjkalo. Kar sem obljubil, sem vedno naredil, in po tem slovim še danes. Številni so mi govorili, kako mi je lahko v življenju, češ da mi ni treba delati. A še malo ni bilo tako, saj sem delal ves čas, zjutraj, podnevi in ponoči, ob nedeljah in praznikih, da je le bilo vse dokončano.«
Pred Stanetovim objektivom je pozirala ena njegovih prvih manekenk Bernarda Jeklin, pozneje še Majda Sepe, Jana Čede in mnoge druge. V sedemdesetih letih so bile glavne Nina Gazibara, Anka Senčar, Nataša Polič, Mojca Platner, za njimi pa so prišle Bernarda Marovt, Bernarda Popelar, Metka Kovačič, Tereza Cetinič, še za njimi pa Vesna Dolenc, Alenka Ružič, Renata Bohinc Peterka in druge. Pozirali pa so mu tudi številni moški: Rok Lasan, Marko Rakušček, Sašo Radovič, Marjan Podlesnik, Borut Pahor, Zvezdan Martič in drugi.
Vedno dela z veseljem
»To so bila nepozabna druženja in izkušnje, vedno sem delal z veseljem, saj je bila fotografija moj konjiček in poklic hkrati. V tem času sem spoznal veliko velikih ljudi. Mnogi manekeni so po modnih brveh hodil za konjiček, vmes pa so marljivo študirali in postali doktorji, inženirji, znanstveniki, glasbeniki in številni drugi ugledneži.«
Poleg modnih fotografij je naredil veliko fotografij za kataloge, prospekte, časopise in revije, veliko naslovnic, ovitkov plošč, kaset in zgoščenk. Fotografiral je tudi zelo veliko ansamblov (Avseniki, Henčki in drugi) in še več pevk in pevcev – od Helene Blagne, Simone Weiss, Irene Vrčkovnik, Lada Leskovarja, Ivanke Kraševec, Rafka Irgoliča in drugih. »Glasbeniki so bili po svoje zelo dobri modeli, saj so se za dobro fotografijo še posebno potrudili. Dobro so se zavedali, da če bo fotografija na ovitku dobra, se bo album še bolje prodajal,« jih je pohvalil. Bil je tudi prvi, ki je fotografiral zdajšnjo prvo damo Melanijo Knavs.
Z Mijo sta nerazdružljiva
Čeprav je ves čas v družbi lepih žensk, njegova žena Mija ni prav nič ljubosumna. Mijo, po poklicu prometno inženirko, pozneje šefinjo računovodstva, je spoznal na Savi pri Šternu. »Bila je zelo luštna, naredil sem njene portrete, začela sva se družiti tudi brez fotografskega aparata in se po sedmih letih ljubezni poročila,« se spominja. Rodil se jima je sin Žiga, ki se ni posvetil fotografiji, temveč je diplomiral iz geografije. Mija je imela od nekdaj veliko razumevanja in posluha za Stanetovo delo. Čeprav je bil veliko odsoten, sta znala nadoknaditi čas. Fotografski mojster je namreč tudi tedaj, ko odloži svoj aparat, zelo aktiven. Osvojil je veliko slovenskih vršacev, zelo rad smuča, nekdaj pa je še deskal in kolesaril. Nikoli ne bo pozabil, kako so v srednješolskih letih s šestimi prijatelji šli na maturitetni izlet okrog Istre. Kolesari še zdaj, veliko pa hodi na izlete v naravo. Nekdaj je poleti zelo rad z masko občudoval podvodni svet in ga fotografiral.
O slovesu od fotografije ne razmišlja, čeprav je že dolgo uradno upokojen. »Vse dokler bodo na svetu luštna dekleta, mi modelov ne bo zmanjkalo,« je sklenil.
