Vedela je, da tudi če se bo pobrala iz ruševin, ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Še danes so dnevi, priznava, ko v joku pade v brezno obupa, a potem, ker je več kot očitno močen človek, vedno nekako spleza, če ne iz njega, pa vsaj na rob.
Pomembno vlogo pri tem ima več ljudi, začenši s hčerko Moniko, ki jo je prijavila na sodelovanje v oddaji Kmetija: Nov začetek, kjer se je Darinka zelo spoprijateljila s sotekmovalcem Miho. »Po Samovi smrti sem bila z živci na koncu. Monika je v Kmetiji videla možnost, da spremenim okolje, da malce pozabim na tragedijo – čeprav tega nikoli ne moreš. Nikoli ne preboliš. To, da ti umre otrok, se ne bi smelo zgoditi. Še vedno so dnevi, ko sem povsem dotolčena. Še za avto sem mu dala nekaj zraven, premlevam. Včasih mi je žal, da nisva bila več skupaj. A tempo življenja pač je, kakršen je, in tega nisem mogla spremeniti. Samo je bil star dvaindvajset let, naredil je šolo, dobil službo. Ne vem, kako zmorem, kljub vsemu, kar me tare, iti naprej. Ko mi je najhuje, si rečem, da bom nekoč tudi jaz šla gor in ga bom spet videla.«
Kmetija je bila, pravi Darinka, majhen, a pomemben korak, da je sence življenja spet pobožal sončni žarek. Tudi zunanji videz je spremenila po njej, kar je vidno v oddaji Ljubezen po domače. V primerjavi s Kmetijo »sem danes čisto drug človek. Za to se moram zahvaliti Mihu s Kmetije, čeprav ga drugi malce gledajo izpod čela, ker je pač drugačen. Miha je še zdaj moj najboljši prijatelj, še zdaj se slišiva in vidiva, če le lahko. Če se srečava, sva oba solzna. Ta pob je meni toliko stvari povedal, ko sem bila čisto na dnu. Rekel mi je, glej, jaz sem tudi drugačen, tako kot ti, glej, tako je bilo namenjeno, da je Samo umrl. Tisto življenje, ki ga je živel, je živel lepo. Moraš iti naprej. Kmetija mi je resnično pomagala. Vseeno mi je, tudi če ne bi dobila denarja.«
Poleg Monike in Mihe ji je bil v obdobju najhujšega žalovanja v oporo tudi oče. »Velikokrat sem se zatekla k očetu – in zdaj, ko je starejši, sem se kar preselila k njemu domov. Star je 81 let in ima veliko kmetijo, na kateri mu pomagam pri vseh opravilih, v hlevu, na njivi. Ko mi je bilo najhuje, mi je ves čas prigovarjal: Darinka, zdrži, saj bo. Vedno me je znal potolažiti.«
Monika jo je prijavila tudi na oddajo Ljubezen po domače, na katero se je prijavila tudi sama, vendar ni prišla naprej. V to oddajo je šla Darinka zato, »da še nekaj doživim, ker je življenje prekratko, da bi bil prikrajšan za kar koli«. Ko so Ljubezen po domače snemali, še ni imela službe, danes pa je srečna, ker jo ima. Kot prodajalko v Braslovčah jo ljudje takoj prepoznajo in ji rečejo: »Ja, gospa Darinka, ravno smo vas videli na televiziji, vi ste pa že kar tukaj!« Zelo si želi, da bi dobro službo dobila tudi Monika, ki je diplomirana inženirka agroživilstva, vendar trenutno dela kot navadna delavka, včasih pa gre v Nemčijo delat na različne projekte. »Dostikrat mi reče: Mami, vedno si mi govorila, da se moram pridno učiti, da bom nekaj dosegla, a poglej, kako je s tem,« zavzdihne ob hčerkinih besedah.
Ali je v Ljubezni po domače našla novo ljubezen, seveda ne moremo razkriti. Nobena skrivnost pa ni, kakšni moški so ji všeč: »Pozitivni, družabni, da znajo peti in plesati, da so olikani, da niso nesramni, ker dandanes so moški zelo nesramni, da imajo pač osnovno oliko, kakršno moški morajo imeti.«
