A čeprav je Maja vrhunska oblikovalka, ki veliko energije vlaga v izdelavo unikatnih oblek, je najbolj vesela, kadar čas preživlja s svojimi najdražjimi. S posvojenima deklicama Žani in Dilsi ter možem bodo velikonočne praznike preživeli v krogu razširjene družine.
V hiši v Žalcu, kjer živi Maja Štamol Doljc, je ves čas živahno. Kako ne bi bilo, če pa v njej živita navihani deklici, polni energije. Žani in Dilsi nas pri vratih pričakata z nasmeškom na obrazu in vprašata, kdaj bomo barvali jajca. Sta namreč neučakani, saj bosta letos prvič barvali jajca z rdečo čebulo in rožicami. Mamica Maja in očka Stane sta nabrala rožice, naloga deklic pa je, da olupita čebulo. Med lupljenjem Maja komentira, da je Žani včasih čebulo jedla kot jabolko. »Res je, najraje pa sem imela čokolino s čebulo!« navdušeno doda sedemletna Žani, ki je sicer glede hrane veliko bolj izbirčna kot leto mlajša Dilsi. »Žani se odloči, ali bo hrano pojedla, na podlagi vonja. Če ji stvar diši, jo poje, če ji vonj ne ugaja, hrane niti pokusila ne bo,« pove Stane. Mesa ne mara, jé pa ga, če je v bolonjski omaki.
Praznovanje velike noči
»Očka kuha bolje!« To je odgovor deklic na vprašanje, kako je s kuhanjem pri njih doma. Maja se ob tem samo namuzne in pojasni, da očka pač kuha ljubiteljsko, ker ima to rad, ona pa zato, ker mora. »Stane rad dela marmelade, likerje, nabira čaje, vlaga čemaž, domačo začimbno mešanico, jaz pa se za konjiček raje lotim ročnih del – izdelave nakita. Za družino skuha tisti, ki prvi pride domov, ali pa kuhava skupaj,« pojasni in razkrije, da si z možem enakopravno delita tudi pomivanje umazane posode.
Družina tako Maji kot Stanetu pomeni zelo veliko, zato se trudita, da vsak dan pojedo skupaj tako kosilo kot večerjo. Veliko noč pa družinica preživi v krogu razširjene družine. »Prihajam s kmetije, kjer se je za veliko noč pri zajtrku zbrala vsa družina, po smrti staršev pa je to tradicijo prevzela moja teta. K njej bomo šli tudi letos v nedeljo na zajtrk, v ponedeljek gremo pa še k babici, Stanetovemu očetu in mami. Tja prideta tudi Stanetova otroka iz prejšnjega zakona, ki sta zdaj že odrasla. Všeč mi je, da se za ta praznik na kupu zbere vsa družina,« navdušeno pripoveduje Maja.
»Meni pa je velika noč všeč, ker zajček prinese darila,« pravi Žani. »Meni pa, ker barvamo jajčka,« se oglasi še Dilsi. Njena najljubša barva je vijoličasta, pa čeprav jajčka pobarva tudi z drugimi živimi barvami. Hiša Štamol–Droljc je tako kot vsako leto tudi letos že okrašena s plastičnimi pisanimi pirhi in venčkom, na mizi pa ne manjka potica, čeprav je Maja ne peče rada. To raje prepusti drugim sorodnicam. »Ženske vsako leto pravijo, da potice niso uspele, ampak v bistvu so vsako leto odlične,« pohvali mojstrice Stane.
Deklici imata dve mamici
Stane in Maja živita skupaj že štirinajst let, letos bosta praznovala deseto obletnico poroke. Ker otrok po naravni poti nista mogla imeti, sta punčki posvojila, a ob tem nista prekinila stika z biološkima materama. Želita si, da deklici ne bi pozabili, od kod izvirata, in da sta na to ponosni. Žani sta posvojila, ko je bila stara pol leta, Dilsi pa, ko je štela dve leti in pol. Še vedno se posvojitve prvega otroka živo spominja Stane, ki je Žani pripeljal iz Gvineje Bissaua: »Na letališču so me vsi spremljali, biološka mati pa jo je pred odhodom še podojila, nato sem jo objel in obljubil, da bomo lepo skrbeli zanjo.« Danes mati svoje odločitve ne obžaluje, saj si preživljanja hčerke preprosto ni mogla privoščiti.
Nič drugače ni bilo z Dilsijino materjo. Rodila jo je pri trinajstih letih. »Z obema mamicama smo v stikih in ju finančno podpiramo. Ko sem Žanino mamo pred nekaj časa vprašala, ali odločitev kdaj obžaluje, mi je zatrdila, da nikakor ne, in da je ponosna, da je v Evropi, samo da jo bog čuva in da je zdrava,« iskreno pove Maja, ki pravi, da bosta deklici biološki mami čez nekaj let tudi obiskali. Dopolniti pa morata vsaj deset let, saj tam razsajajo malarija in druge bolezni. Čeprav deklicama v Sloveniji ničesar ne primanjkuje, še najmanj pa ljubezni, se Maja trudi, da ju ne bi razvadila. Zato so tudi darila za veliko noč simbolična. »Zajček prinese nekaj pomaranč in kakšne bombone,« pravi in deklic kar ne more prehvaliti. Pravi, da sta zelo bistri in srčni. Zelo radi imata objeme, ki so jima v Afriki primanjkovali. Dilsi je morala biti pri dveh letih in pol že zelo samostojna in borbena. V Sloveniji je potrebovala kar nekaj časa, da se je navadila, da ji hrane ne bo zmanjkalo. Maja pa ne more prehvaliti niti Staneta: »Imam izjemno razumevajočega moža in največjega podpornika, s katerim se usklajujeva glede otrok. Vzameva si tudi kakšen konec tedna zase. Takrat sta Žani in Dilsi pri babici.« Letos sta imela v načrtu obnovitev poročne zaobljube, ki pa jo bosta prestavila na naslednje leto, ko bo Maja praznovala okroglih petdeset let. Razmišljata o pikniku, kjer bi še enkrat izrekla usodni da.
