Preden se podam v Kovačevce, ju ne morem priklicati po telefonu in tudi mobilni telefon ostaja nem. In tudi ko pridem k njima na obisk, sprva zaman trkam na vrata zabojnika. Tudi v poškodovani hiši ni nikogar. Moje beganje očitno opazi soseda in mi potrdi, da ni nikogar doma. Posnamem nekaj fotografij, in ko se že odpravljam domov, zagledam gospo Matildo, ki prihaja po bregu navzdol. Skrušena ženica z žalostnim pogledom v očeh in polivinilasto vrečko v rokah mi pove, da so jima stacionarni telefon odklopili, mobilni pa je izključen, saj nima denarja za kartico.
»Nikoli nama ni bilo prav lahko, po moževi smrti pa je vse še težje. Imam sicer pokojnino po možu, ki znaša 200 evrov mesečno, vendar je že nekaj mesecev nisem prejela. Dobivam jo iz Hrvaške, ker je bil mož zaposlen v hrvaškem podjetju. Vsako leto posebej moram s potrdilom dokazovati, da sem še živa. Birokracija pa melje počasi, tako da s sinom, ki je po stečaju murskosoboške livarne ostal brez službe, vsak dan čakava, kdaj bo denar nakazan. Po pomoč sem se zatekla tudi na center za socialno delo. Odobrili so mi 42 evrov na mesec,« pripoveduje Matilda, ki začne iz vrečke jemati stvari. »Pomagat sem šla dvema družinama, ki sta pripravljali koline, in v zahvalo so mi dali polno vrečo hrane, zato sva s sinom za nekaj dni preskrbljena.«
Radovedno opazujem, kaj je v vrečkah. »Špeh za ocvirke, da bo krompir bolj okusen. Pljuča, jetra, srce, same uporabne dobrote, ki bodo popestrile najin jedilnik, pa še hlebec črnega kruha so priložili. Hvaležna sem jim,« mi razloži.
Nehote me malo stisne pri srcu, ko vidim, kako je skromna. V življenju ji nikoli ni bilo prav lahko. Zbolela je za rakom in ga uspešno premagala – vsaj tako misli, saj je izpustila že drugi pogled na onkološkem inštitutu, kamor bi morala hoditi na pol leta. »Nimam denarja za pot v Ljubljano, rešilec pa mi ne pripada in raje, kakor da zapravljam za pot, denar porabim za hrano.«
Matilda in Jože živita na skromnih 16 kvadratnih metrih. V zabojniku stojijo kuhinja, majhna miza in pograd. Tam živita in spita, dan za dnem.
Matilda zapre vrata in pravi: »Poglejte, med vrati in okvirjem je skoraj dva centimetra razmika in skozi te špranje neprijetno piha. Ko vključiva električno peč, na stropu nastane kondenz in čez čas začne kapljati. Sin, ki spi na zgornjem delu pograda, si, preden gre v posteljo, nadene kapo. Rjuhe in odeje so vlažne, prav tako obleke, ki jih hraniva v kartonastih škatlah pod posteljo.«
Matilda je zaskrbljena. Ne vesta, kako naprej. »Vseskozi sem napeta in pod stresom, ko pa ležem v posteljo, začnem jokati, zato je sin večkrat hud name, saj ne more spati.«
Kmalu se mi posveti, da v zabojniku nimata niti vode. »Prinašava jo iz nekaj deset metrov spodaj ležeče poškodovane hiše. Perem na roke, cunje pa sušim pred kontejnerjem. Zdaj nekako gre, a ne vem, kaj bo, ko bo slabo vreme.« Kaj pa stranišče, kopalnica? »Vse je v hiši, a je dostop do nje po razmočenem in blatnem terenu, ki še vedno počasi, a vztrajno drsi. Ponoči in v temi je nevarno, zato greva na potrebo kar v gozdiček za zabojnikom.« Težko si je predstavljati, kako jima bo, ko bo zapadel sneg.
Zaupa mi tudi, da se boji poračuna za elektriko. » Elektrika naju bo pokopala. Zdaj obrok znaša 37 evrov, a se bo zaradi tega požrešnega porabnika gotovo za nekajkrat povečal,« pripoveduje in na njenem obrazu se prikažejo solze. Zlomi jo, v sebi ne more več zadrževati žalosti in bede, kamor ju je potegnil nesrečni plaz. »Sama si hiše ne bova mogla zgraditi, pa tudi v zabojniku ne bova mogla živeti v nedogled,« reče in zre v prazno.
