Z uporabo mišičnega testa (opis testa je na koncu članka) sem ugotovila, za katero čustveno rano gre: jezo občutim vedno, ko zaznam, da me nekdo ne ceni.
Ženska, ki ni cenjena, predeluje dušni spomin na mnoga življenja, ko je bila zlorabljena, izkoriščena in zavržena; ženska, ki ni cenjena, potrebuje prav takšne izkušnje, da ozavesti, da ji pripada več, si zasluži več in JE VEČ!
Ženska, ki dvomi o svoji vrednosti, vedno najde partnerja, ki jo na vsakem koraku na to opominja. Lekcija ljubezni do sebe je lahko kruta.
Ženska, ki se uči ljubezni do sebe, se sprašuje, zakaj vse, kar počne, ves trud, ki ga vlaga v odnos, ni dovolj. Sprašuje se, ali ji kaj manjka in ali je kaj narobe z njo. Sprašuje se, kaj si njen partner želi od nje in kaj naj še stori, da jo bo cenil.
ZNOVA IN ZNOVA …
Ko ženska občuti, da ni cenjena, ji žar v očeh ugasne. V njej tli tiha zamera do partnerja. V mislih si predvaja vse dogodke, ko jo je pustil na cedilu, vse dogodke, ko ga je zaman čakala, in vse dogodke, ko jo je prizadel. Ženska, ki občuti, da ni cenjena, skriva bolečino pred svetom. Tiho požira solze in v temnih nočeh z blazino duši svojo bolečino.
Ženska, ki se uči lekcije ljubezni do sebe, nekoč pride do najnižje točke, ko občuti samo še nemoč in žalost. Znova in znova je bila zavrnjena, ko se je približala svojemu moškemu, češ da ni dovolj privlačna, ker je pridobila nekaj kilogramov ali ker se je njeno telo spremenilo zaradi nosečnosti. Ranil jo je tam, kjer jo najbolj boli – v njeno ženstvenost.
Počasi se ji odpirajo oči in vedno jasneje vidi resnico.
Vse bolj je razočarana. Začne se pritoževati nad tem, kako malo je cenjena, da nikdar ne dobi ne pohvale ne zahvale, pritožuje se nad tem, da ne dobi niti pogleda niti dotika. Ženska, ki ni cenjena, se počuti neljubljeno in nevidno. Partnerju očita, da je ne ljubi več. Spoznava, da se za dober odnos trudi sama.
NEŠTETA VPRAŠANJA
Ko ženska občuti, da ni cenjena, počasi preneha vlagati energijo v partnerski odnos in jo začne vlagati vase. Dovolj ji je tega, da gre njena energija v prazno. Ne, ne potrebuje nenehne pozornosti, ne potrebuje pohvale vsakič, ko kaj naredi. Ko pa minevajo tedni, meseci … brez kakšne pohvale, objema, poljuba, se ji zdi, da je partnerju vseeno. Občuti, da jo partner jemlje za samoumevno – kot predmet.
Ko ženska občuti, da ni cenjena, začne razmišljati o odhodu. V glavi se ji vrtijo različni scenariji. Sprašuje se, ali bi ji bilo bolje brez partnerja in ali je res čas za razhod. Sprašuje se, ali je partner sploh pravi zanjo; sprašuje se, ali obstaja kje kdo, ki bi bil drugačen do nje, ali je kje kdo, ki bi cenil vso njeno skrb in ljubezen.
Ko ženska občuti, da ni cenjena, se sprašuje: »Bo sploh opazil, ko bom odšla? Me bo sploh pogrešal?« Sprašuje se, ali je partnerju sploh mar zanjo; sprašuje se, zakaj je sploh še z njo. In ko dobi z njegove strani drobtinice ljubezni, se opre rešilne bilke in si govori, da se bodo stvari uredile, da bo bolje … Življenje gre iz ene drame v drugo, in ko opazuje partnerski odnos, vidi, da tone. Teža bolečine in očitkov je pretežka … in če ne bo nečesa ukrenila, bo potonila, umrla …
POMEMBNA JE SAMOPODOBA
Tako spoznava, da si zasluži nekaj več kot nekoga, ki samo jemlje in nič ne prispeva. Ne potrebuje nekoga, ki ji nikoli ne reče »hvala«, ki je nikoli ne objame. Spoznava, da je za odnos naredila vse, kar je bilo v njeni moči. Spozna, da oživlja mrtvo zvezo in bo, če ne bo nečesa spremenila, umrla tudi sama.
Ženska, ki se uči ljubezni do sebe, se prek trpkih lekcij uči, da je prav postavljati meje; ženska, ki se uči ljubezni do sebe, se prek »klofut« s strani najbližjih uči, koliko je vredna; spoznava, da dokler se sama ne bo cenila, tega ne more pričakovati od drugih; spoznava, da jo ima »svet« lahko rad samo toliko, kolikor ima rada sama sebe, in jo ceni samo toliko, kolikor ceni sama sebe.
MIŠIČNI TEST
Dovolj je, da preverimo: »V moji podzavesti je …« in dodamo težavo. Telo se odzove kot nihalo. Vstanemo. Globoko vdihnemo in izdihnemo. Dovolimo, da se sprosti ramenski obroč. Roke prekrižamo na prsih. Tako povežemo levo in desno možgansko polovico. V mislih ali na glas izrečemo najprej svoje ime, da preverimo, kaj je za nas resnica. Kamor zanihamo ob svojem imenu – naprej ali nazaj –, je resnica. Ko rečem »jaz sem Minka«, moje telo v sproščeni pokončni drži zaniha naprej, ko pa rečem »jaz sem Janez«, kar nisem, moje telo, čeprav se upiram, zaniha nazaj. Tako lahko vstavimo katerokoli trditev in dovolimo, da telo zaniha – če je neka trditev resnica, telo največkrat zaniha naprej, če je neresnica, zaniha nazaj.
