Številni mislijo, da smo ljudje zelo razviti (kljub dejstvu, da se obnašamo kot štiriletniki), v resnici pa se je človeštvo na tem planetu šele dobro rešilo plenic.
»Recimo, da bi bila zemeljska zgodovina predstavljena na koledarju enega samega leta, pri čemer bi bila polnoč 1. januarja začetek Zemlje, polnoč 31. decembra pa sedanjost. Vsak dan v zemeljskem 'letu' bi torej predstavljal 12 milijonov let dejanske zgodovine.
V tem merilu bi se prva življenjska oblika, preprosta bakterija, pojavila nekje v februarju. Zapletenejše življenjske oblike pa bi nastale šele precej pozneje: prve ribe se razvijejo okrog 20. novembra. Dinozavri prispejo okrog 10. decembra in izginejo na božični dan.
Prvih naših prednikov s prepoznavno človeško podobo ne bi bilo pred popoldnevom 31. decembra. Homo sapiens – naša vrsta – bi se pojavil približno ob 23.45 ... Vse, kar se je zgodilo, odkar obstajajo pisni viri, pa bi se pripetilo v zadnji minuti leta,« sta zapisala Robert Ornstein in Paul Ehrlich v New World New Mind.
DUHOVNI NESPORAZUM
Zapis o časovnici nam pove vse, kar moramo vedeti o tem, koliko napredka je bilo doseženega pri razvoju naše vrste. Vidimo torej, da Bog nima ne potrebe ne razloga, da nam odpusti, tako kot mi nimamo potrebe po »odpuščanju« štiriletniku za nekaj, kar počnejo majhni otroci. V tem kontekstu vidimo, da je stavek »moje je maščevanje, pravi Gospod« morda največji duhovni nesporazum vseh časov.
Če bi človeštvo doseglo točko, na kateri bi sprejelo misel, da je bistvo, ki mu pravimo Bog, povsem zavestna in popolnoma samozavedajoča se energija, ki jo je mogoče čutiti – in če bi se zedinili, da je ta občutek tisto, čemur pravimo Čista ljubezen –, tukaj ponujena razlaga o odpuščanju nikoli več ne bi bila potrebna.
Trenutno pa je pomembno dodati pojasnilo temu besedilu, saj bi brez njega težje dognali rešitev za božjo zagato.
NI POTREBE
Predpostavljeno je, da je odpuščanje nepotrebno, saj ga je v božanskem uravnovešanju nadomestila še bolj žgoča, mogočna oblika Čiste ljubezni: razumevanje.
Prvič, Božje ve, kdo in kaj je, zato se zaveda, da na noben način ne more biti prizadeto ali ranjeno, poškodovano ali oslabljeno, oblateno ali užaljeno. To pomeni, da Božje nikoli ne bi bilo razočarano nad nami, ne bi mu šli na živce, ne bi bilo nejevoljno nad nami ali jezno na nas niti ne bi iskalo maščevanja oziroma čutilo potrebe po njem – niti v imenu nebeške »pravice«, kot namigujejo nekatere vere.
Drugič, Božje ve, kdo in kaj smo ljudje, zato se zaveda, da ne razumemo, kdo in kaj smo, zato delamo in govorimo stvari, ki bi jih lahko pričakovali od majhnih otrok – in po odpuščanju katerih bi čutil potrebo zgolj tiranski starš, da kaznovanja sploh ne omenjamo.
Odpuščanje je lahko koristen pripomoček v najzgodnejših stopnjah posameznikovega duhovnega razvoja, saj lahko duhovnim učencem začetnikom pomaga pri njihovih prvih poskusih premagovanja jeze ali puščanja zamere za sabo.
ODLOŽIMO PRIPOMOČEK
Vendar v duhovnem zorenju vsakega napoči čas, ko odpuščanje postane ne samo nekoristno, temveč lahko dejansko ovira nadaljnjo duhovno rast.
Če pomožnih koleščkov na otroškem kolesu nikoli ne zavržemo, otrok nikoli ne bo usvojil skrivnosti ravnotežja.
Kot duhovni otroci iščemo točko ravnovesja med svojo človeškostjo in svojo božanskostjo. Zdaj lahko odložimo pripomoček odpuščanja in se zavemo, da nam je prišel prav in pomagal najti človeškost, za izražanje naše božanskosti pa ni potreben. Polno izražanje božanskosti ga pravzaprav izključuje.
Točka ravnovesja je torej v tem: uporabljajte odpuščanje kot osnovno orodje, če pripomore k boljšemu počutju vas in sočloveka, vendar bodite pozorni, če morda za oba ne bi bilo bolj zdravilno to, da ne vzbujate v drugem občutka, kot da je naredil nekaj, za kar bi bilo potrebno vaše odpuščanje.
Tega ne naredimo s popolnim prezrtjem tistega, kar se je zgodilo, temveč z razumevanjem, kako se je to sploh lahko zgodilo. To je precej naprednejši pripomoček in z njim se precej hitreje pomikamo naprej.
(po knjigi Božja rešitev priredila Mirela Smajić)
