»Preden sem sprejela povabilo v šov, sem morala opraviti s kar nekaj pomisleki. Predvsem tistimi v slogu, kaj ti je pa tega treba … Ko pa sem bolj razmislila, sem si rekla, da sem morda končno stara dovolj, da okusim še drugačno življenje, izkušnjo, kakršne sicer ne bi mogla, čeprav sem zaradi svojega moža vajena kamer in fotoaparatov. Tokrat pa je napočilo mojih pet minut in imam možnost doživeti vse, tudi tisto, česar denar ne more omogočiti. In tako sem pristala v šovu,« pove Nika, ki zase pravi, da je preprosta punca, ki je odraščala med divjino Pohorja in urbanimi mariborskimi ulicami. »Po eni strani sem človek narave, prava Pohorka, in sta mi blizu potepanje po gozdu in šotorjenje, po drugi pa mestno dekle, ki se po urbani džungli podaja v visokih petah in obožuje diskoteke, promet in hrup. V življenju grem vedno na vse ali nič. Rada poskušam nove stvari,« pove Nika, ki je študirala ekonomijo. Na gimnazijska leta ima lepe spomine, saj so starši otrokom veliko bolj zaupali in pustili, da so se družili na ulici, tako da mama štiri ali pet ur ni vedela, kje je, pomembno je bilo samo, da se je ob dogovorjeni uri vrnila domov. »Kaj takšnega je za današnje otroke nepredstavljivo,« pravi Nika, ki si bo za vedno zapomnila obdobje, ko je živela in delala v Bruslju kot asistentka v parlamentu. Takšno izkušnjo priporoča vsakemu, še zlasti pa tistim, ki se pritožujejo, kako grozno je v Sloveniji. Ko doživiš kolesja sistema v kakšni drugi državi, četudi evropski, vidiš, da je Slovenija res lepa in da živimo kakovostno življenje. Zato se je že zdavnaj odločila, da stvari ne bo jemala preresno.
Usodni koncert skupine Bon Jovi
»Zagledala sva se, ko sem bila v drugem letniku srednje šole in smo na Pohorju organizirali tekmovanja v deskanju. Enega je prišel vodit nadobudni raper in skater. Opazila sem ga, ker je bil poseben: imel je zelo dolge lase, preveliko bundo in hlače. Dolgo sva bila samo prijatelja, nato pa se je začela razvijati ljubezen. Maja 2002 pa me je povabil na uradni zmenek – koncert skupine Bon Jovi na Dunaju. Nekoč sem mu mimogrede omenila, da mi je ta skupina všeč, pa je šel v akcijo,« o začetkih ljubezni s Čukurjem, ki je bil takrat na vrhuncu slave, pripoveduje Nika. Ko sta začela hoditi, je izdal drugi album, naredil je duet z Janom Plestenjakom, sodeloval z zasedbo Šank Rock. Kljub vsemu medijskemu dogajanju sta znala delati kompromise in se podpirati, tudi ko ni šlo vse gladko. »Poskušava se čim več pogovarjati. Od njega ne pričakujem globokih izpovedi ljubezni, razkošnih daril, rož, jaht in potovanj v eksotične kraje, čeprav ni s tem nič narobe. Vendar je lepo, ko prideš po napornem dnevu domov in te čakata objem in skuhana večerja. Pri naju največ štejejo ta drobna prijazna dejanja,« pravi Nika, ki je letos praznovala deseto obletnico poroke.
Flora ju vrti okoli prsta
Pred tremi leti sta postala starša ljubki hčerki Flori, ki jo oba obožujeta, vendar pa ji puščata proste roke, da razvija svoja zanimanja. Čeprav, prizna Nika, ima njen Čukur, ki je vzgojen bolj tradicionalno, s tem včasih tudi kakšno težavo. »Predvsem si je obljubil, da bo 'kul' oče, da bo hodil z njo na koncerte. Zato ni mogel verjeti, ko sem mu rekla, da ne bo tako, da bo Flori, tako kot je vsem otrokom, nerodno, če bo šla z očetom. Otroke je treba pustiti, da se razvijajo in gredo po svoje izkušnje in življenje. Sicer pa sva se kar nekaj časa odločala za otroka. Velikokrat se ti zgodi, ko si želiš samo še nekaj narediti ali pa se ukvarjaš s pomisleki, da bo zmanjkovalo časa, ko boš starš. Zdaj pa se čudiva tem dilemam, saj je kljub najinemu delu Flora vedno na prvem mestu in nam nekako znese vse, kar se nama je prej zdelo nepredstavljivo,« ugotavlja podjetnica, ki uživa, ko se igrajo, kuhajo, gredo ven, se družijo s prijatelji. Prav nič se ne obremenjuje, če gredo kak večer pozneje spat ali hči zjutraj ni ob osmih v vrtcu. »Jaz sem bolj popustljiva, saj sem se naučila, da je bolje biti spontan, kot si postavljati omejitve in biti potem v stresu, ko se jih ne moreš držati,« je realna. Predvsem pa se trudi, da hčerki ne pridiga, ker po lastnih izkušnjah ve, da to tako in tako ne zaleže. Hčerki je pred kratkim pripravila zabavo za tretji rojstni dan, na kateri je malčica zelo uživala. Čisto spontana pa je bila zabava za njenih štirideset. »Na dogodkih vedno poskrbim za pestro dogajanje, pa naj gre za tematske vesoljske zabave ali pa sredi snežnega meteža pričaram tropsko džunglo. Za svoj okrogli jubilej pa nisem naredila nič posebnega, le povabila prijatelje, ki so se nato izkazali s svojimi talenti. Bilo je res nepozabno,« pravi Nika, ki se je okrogle obletnice sprva ustrašila, nato pa je začela uživati. Ustrašila zato, ker se je bolj začela zavedati minljivosti, a je slab občutek obrnila v svoj prid. »Rekla sem si, da hočem nazaj lepo postavo in dobro kondicijo. Pa je prišla pandemija in mi dala ta čas, saj nismo mogli početi nič drugega kot športati. Skoraj dve leti nismo mogli nič delati. Nisem pošiljala ponudb, včasih po dva tedna nisem slišala drugega kot mame, imela sem na voljo ves čas za gibanje, lahko smo se posvetili družini, pa še država nas je podprla. Zato težko razumem ljudi, ki so tarnali, in se nočem pridružiti množičnemu pesimizmu. Raje v vsakem dnevu najdem kaj lepega.«
