Novice Svet24

Luka Bokšan pravi, da je ljubezen do igre nezavedno v njem klila že od otroštva. »Rad sem nastopal in užival v različnih vlogah ter si predstavljal, da sem nekdo drug. Potem sem igral v šolskih in amaterskih dramskih skupinah, a kljub temu po maturi nisem resno razmišljal o igralskem poklicu. Zanimalo me je še toliko drugih stvari, zato sem se vpisal na študij biologije in končal tri letnike. Takrat pa se je v meni nekaj premaknilo in ugotovil sem, da je študij na AGRFT tisto, kar si resnično želim. Vesel sem bil, ker sem bil prepričan, da če na akademijo vstopim bolj zrel in z več izkušnjami, bo vse skupaj lažje.«
A ni bilo tako preprosto, saj je bilo treba opraviti zahtevne sprejemne izpite. »Opravljal sem jih trikrat, in ko mi je uspelo, sem se oddahnil. Sprejemni izpit je namreč vstopnica v igralski poklic, tista odločilna točka, na kateri poteka največja selekcija. Moram priznati, da se moja pričakovanja pri študiju na igralski akademiji niso povsem izpolnila. Predstavljal sem si, da bom dobil več obrtnega znanja, spoznal več igralskih tehnik in metod, pa tudi da bo študij bolj psihično naporen, da me bo večkrat spravil iz mojega območja udobja in me postavil pred večje izzive. Skratka, pričakoval sem, da bo igralski napredek v teh štirih letih večji. Seveda pa je veliko odvisno od mentorjev, letnika in lastne angažiranosti.«
Luka je prejemnik skupinske Prešernove nagrade, na katero je ponosen. »Gre za akademsko produkcijo Otroci na oblasti, ki je nastala skupaj s sošolci na akademiji. Je pa bila to lepa popotnica in potrditev, da je bilo naše delo opaženo. Ravno z vlogo Admirala v tej predstavi sem dosegel velik premik v lastnem razumevanju igre in ugotovil, da je včasih z manj materiala mogoče narediti več. Ko se spontano prepustiš situaciji in pri tem še uživaš, je res vrhunsko.«
Se je pa Luki ponudila tudi odlična priložnost za službo, kar je v igralskem poklicu v današnjem času prava redkost. »V zadnjem letu študija je prišla ponudba iz Slovenskega ljudskega gledališča Celje, česar sem bil res vesel. Smo namreč generacija igralcev, ki nas je tik pred diplomo ujela epidemija in posledično tudi problemi na trgu dela. Če vam po pravici povem, sem nekako intuitivno čutil, da se mi bo priložnost ponudila v domačem Celju, od koder prihajam, čeprav zadnja leta živim v Ljubljani. Lepo je igrati v kraju, kjer me ljudje poznajo in me spremljajo že vse od mojih začetkov. Žal pa se je moj angažma v celjskem gledališču iztekel z zadnjim dnem avgusta in sem zdaj na svobodi.«
Luko lahko trenutno gledamo v seriji Sekirca v med, v kateri se ekipa dobro razume. »Najbolj z mojima filmskima sestrama Leo Cok in Milo Peršin ter Patrizio Jurinčič, filmsko zaročenko, s katero se ves čas prepirava, v resnici pa je krasna oseba. Že pred serijo Sekirca v med sem igral v nekaj kratkih študentskih filmih in v enem mednarodnem celovečercu, tako da sem že imel nekaj izkušenj pred kamero. Se pa vse skupaj ne more primerjati po količini in tempu dela pri snemanju v omenjeni seriji. Velikokrat me sprašujejo, kakšna je razlika med igranjem v filmu in gledališču. V gledališču in pri filmu gre za zelo različen pristop. Kar zadeva samo igro, gre za isto stvar, le malo se je treba prilagoditi mediju in tehničnim zahtevam. Mogoče mi je z vidika procesa ljubši študij predstave v gledališču, kjer se ustvarjalna ekipa med seboj bolj poveže. Nenadomestljiv je tudi občutek na odru, kjer se poglobiš v svoj svet, kjer ni prekinitev, rezov in ponavljanj. Predstava poteka v enem delu, v živo in takoj je viden odziv občinstva, česar pri filmu ni. Gotovo pa sta televizija in film medija, ki imata večji domet kot gledališče in te tako kot igralca spozna širši krog občinstva. Se pa ljudje zaradi tega večkrat odpravijo tudi v gledališče, prav z namenom videti obraz, ki so ga gledali že po televiziji. To je zelo dobrodošlo, navsezadnje igralci potrebujemo izkušnje v različnih medijih in žanrih.«
Ker smo ravno na začetku nove gledališke sezone, nas je zanimalo, na katerih odrih bo mogoče videti Luko v prihodnjih mesecih. »V novi sezoni se bom za zdaj posvetil svoji magistrski nalogi, saj sem na AGRFT vpisal podiplomski študij dramske igre. Poleg tega me spomladi čaka premiera gibalnega performansa v Plesnem teatru Ljubljana, na koncu sezone pa se mi obeta še mednarodni gledališki projekt v sodelovanju s kolegi iz Norveške.«