Novice Svet24

Zdaj 32-letna pisateljica Bojana Ivanović je pred leti navdušila s knjižnim prvencem 15 kil nesreče, lani je postregla z motivacijsko knjigo Klub srečnih in uspešnih, zdaj pa srčno upa, da bo tudi tretja knjiga motivacija drugim na poti do boljšega jutri. »Prvi knjigi sta bili zelo dobro sprejeti, zaradi česar sem zelo srečna in hvaležna. Ni lepšega občutka, kot ko dobim sporočilo kakšne bralke, da jo je moja knjiga premaknila in navdihnila, da se loti uresničevati tisto, kar si želi,« pravi pisateljica, ki te dni predstavlja svojo tretjo knjigo z naslovom Ti sam rin naprej. »To je knjiga, ki vsebuje nasvete in navodila, kako preživeti in se spoprijeti z vsemi usranimi situacijami, ki jih v življenju doživimo, ter kako kljub vsemu sranju, ki nas omejuje in zaznamuje, riniti naprej, doseči zastavljene cilje in življenje dvigniti na kar najvišjo raven zadovoljstva. Na kratko povedano – kako riniti naprej kljub vsemu, kar se nam v življenju zgodi. V bistvu že sam naslov pove sporočilo knjige – da moramo vedno riniti naprej, ne glede na to, kaj se nam zgodi in kakšne preizkušnje se pojavijo pred nami, če želimo napredovati in nekam priti. V teoriji se to sicer sliši precej preprosto, a lažje je govoriti kot storiti. Nekateri ljudje so že sami po sebi rojeni borci, nekateri so rojeni v takem okolju, da jih tega naučijo, nekateri pa potrebujejo malce več časa, izkušenj, podpore in znanja, da se naučijo riniti skozi življenje. In ravno zato sem želela napisati knjigo s takšno vsebino, saj se mi je zdelo koristno, da združim vse, česar sem se sama naučila v preteklih letih dela na sebi, in da ljudem pokažem, da lahko tudi mi z dna počasi in vztrajno pririnemo do tja, kamor si želimo priti, in da ni treba tičati v okoliščinah, v katerih nisi zadovoljen. V življenju bodo vedno vzponi in padci, najpomembnejše pa je, da se ljudje naučimo pravilno odzvati in ravnati, ko se pojavijo problemi, in zbrati dovolj moči, da nadaljujemo tudi, kadar je težko, ter da ne obupamo in vztrajamo, dokler ne dosežemo želenega cilja,« pravi vedno nasmejana Bojana, ki ne skriva, da je imela zelo težko preteklost, o čemer ji danes ni težko govoriti. »Nekoč bi me bilo sram to deliti s svetom, kot najstnica še prijateljicam nisem zaupala, kako je pri meni doma, ker mi je bilo preveč nerodno, toda danes razmišljam drugače. Večinoma sem vse travme predelala, morda me tu in tam še kdaj zbode, ko pomislim na otroštvo in odnose doma, a se prav tako zavedam, da je to preteklost, ki je za menoj, in da nima več smisla, da na to mislim ali da dovolim, da vpliva na mojo prihodnost.«
Avtorica treh knjig, ki je letos vpisala tudi doktorat iz menedžmenta in razvoja, pravi, da je sama rešilno bilko vedno našla prav v knjigah in v ljubezni do pisanja. »Od majhnega sem rada pisala, pisala sem pesmice, zgodbice, celo knjigo sem napisala na roke, mislim, da nekje v šestem razredu, in to me je že takrat osrečevalo in veselilo. Ko sem bila na robu propada, so me določene knjige rešile. Toliko znanja, moči, upanja, navdiha nisem dobila nikjer drugje kot iz knjig. Potem ko sem se rešila iz najhujšega, se je rodila ideja, da tudi jaz napišem knjigo in delim svojo zgodbo v upanju, da morda še koga navdihnem, da sam stori korak naprej. Med pisanjem vedno res uživam in se še sama velikokrat kaj novega naučim. Zdi se mi, da pri večini ljudi vlada prepričanje, da niso dovolj dobri ali sposobni za nekaj ter da si česa ne zaslužijo. In potem ne gredo za svojimi sanjami. Želela bi si, da moj primer deklice z dna služi kot navdih vsem in da lahko s svojimi izkušnjami in doživetji ljudem pokažem, da to ne drži. Vsak od nas ima pravico in možnost, da vsaj poskusi,« še prizna Bojana, ki se na lestvici sreče oceni z devetico. »Do čistke desetke mi manjkata še dober dopust in dober žur ter pet kilogramov manj,« v smehu prizna pisateljica, ki pa se že nekaj časa spogleduje tudi s petjem. »No, da bi pela, je moja največja želja, že odkar sem bila stara nekje tri leta. Ta želja v meni še do danes ni ugasnila. Nasprotno, postaja čedalje močnejša. Vsa ta leta sem si to izjemno močno želela, toda takrat sem bila še polna teh negativnih prepričanj, ki sem jih imela o sebi, in polna strahov, da bi sploh kaj poskusila. A pustimo se presenetiti.«