Marjetka, jeseni se boste vrnili na zaslone kot žirantka šova Slovenija ima talent. Kolikokrat ste že sedeli v žiriji? Ste se vabila razveselili ali ste si vzeli čas za premislek?
Absolutno sem takoj rekla »ja«! Obožujem ta šov in to je ena redkih oddaj v Sloveniji, ki je polna smeha in presenečenj. Lepo je biti del iskanja talentov, del nečesa, kjer odkrivamo talente in čez leta vidimo, kako je tem ljudem uspelo. Nekaterim uresničiš željo in to je super. Kot ekipa smo vsako leto bolj sproščeni in povezani. Odlično se počutim in letošnje oddaje se res zelo veselim.
Kateri talent vam je ostal najbolj v spominu v teh letih? Na koga najprej pomislite?
Najprej pomislim na talent, ki je danes velika zvezda – takrat je bil to Matej Prikeržnik, danes je Luka Basi. Začel je prav na našem odru in dobro se spomnim njegovega nastopa, kako sva z Ano Klašnja otrpnili, ko je prišel na oder. Očitno se je že takrat pokazala njegova karizma, danes pa pod odrom vreščijo ženske in uživajo tudi moški.
Zadnje leto ni bilo prizanesljivo do glasbenikov. Kako ste ga preživeli in čemu ste se posvečali? Ste pri sebi odkrili kakšen nov talent?
Letos sem se sama in z možem Raayem posvetila predvsem ustvarjanju. Moraš imeti tudi čas, da zadihaš in ustvariš dobre stvari. Moram reči, da je bilo pred tem obdobjem zelo hektično, in če tega obdobja ne bi bilo, z Raayem ne bi začela nove slovenske zgodbe, ki jo piševa zdaj. Sama sem odkrila svoj novi talent, in to je pisanje besedil v slovenskem jeziku. Napisala sem jih prek sto, zato je vsaka stvar za nekaj dobra. Z Raayem vedno poskušava na stvari gledati s pozitivnega vidika.
Z Raayem sta par zasebno in poslovno že dolga leta – kaj je tisto lepilo, ki vaju drži skupaj? Kaj je pomembno, da odnos traja in ne postane rutina?
Definitivno sva si zelo podobna in imava enake poglede na svet, enake ambicije – skupaj sva že 18 let in vedno skupaj rasteva. Vedno je nekdo od naju tisti, ki drugega »potegne za roko«, ga inspirira, mu daje nova krila. Poznava se »v nulo« in vedno bolj sva povezana. Mislim, da najin čas šele prihaja.
Sta tudi starša dvema fantoma – kdo od vaju je strog in kdo popustljivejši?
Odvisno od situacije. Še vedno se mi zdi, da smo ženske tiste, ki laže popustimo, in prav je, da včasih popustiš, saj ne rabiš biti vedno do konca »našponan«. Imava neko ravnotežje, stvari dava na tehtnico in trudiva se vzgojiti samozavestna, poštena fanta. Rada bi jima vlila tudi delovno etiko, vizijo, da ujameta svoje sanje, in to je to.
Kdo nosi hlače v hiši? Ima to pri vas doma kakšen pomen, sta si vloge doma razdelila tradicionalno?
Ne, to nima pomena. Mislim, da smo to že zdavnaj prešli. Hlače nosi tisti, ki jih v danem trenutku potrebuje.
Tudi vajina sinova zanima glasba ali imata kakšne druge talente?
Imata mnogo talentov, predvsem sta zelo zvedava, kar nam je najbolj všeč. Ne dovoliva veliko elektronskih naprav in zdi se mi, da ravno tu opažava, da si želita spoznavati različne športe, inštrumente, zanima ju sinhroniziranje risank. Malo se že vključujeta v delo, ki ga imamo doma, vendar ne »forsirava« in ju pustiva, da odkrivata sama sebe, saj sta konec koncev še majhna.
Kaj je tisto, kar vas osrečuje?
Mene osrečuje glasba in družina. To je najlepša stvar, ki me obdaja vsak dan, in če karkoli od tega ne bi bilo tako, kot je, ne bi bila tako izpolnjena, kot sem.
