Novice Svet24

Ko je še živela v Sloveniji, je bila Asja. S skoraj leto in pol mlajšo sestro Barbaro so ju starši vzgajali v ljubezni, sočutju in podpori. Prvo veliko življenjsko spremembo je doživela pri desetih letih, ko se je vsa družina preselila na Nizozemsko. »Znašla sem se v novem in tujem okolju, ki sem se mu morala prilagoditi. V pol leta sem iz ničle tako usvojila nizozemščino, da sem prvi referat o nekdanji skupni državi brezhibno povedala v tem jeziku. Hitro sem si našla tudi najboljšo prijateljico, imela sem neverjetno srečo, da sem prišla v okolje, ki me je izjemno lepo sprejelo. Nikoli nisem dobila občutka, da sem tujka in bila zaradi tega diskriminirana, temveč izkušnjo, da smo vsi otroci nekaj lepega, dobrega … Nizozemska je majhna, zato so bili od nekdaj vajeni multikulturalnosti in sobivanja s tujci. Mojim sošolcem je bilo izjemno všeč, ko sem jim pripovedovala, da sem prišla iz dežele, kjer imamo hribe, gore in gozdove. Vsi so si želeli poleti priti k meni na počitnice,« pove Asja, ki je v petih letih na Nizozemskem za vedno začutila, da je tudi tam njen dom.

Za znanjem po svetu
»Vajena protestantske delovne etike sem se z najboljšo prijateljico in dvema prijateljema vrgla v delo. Bilo je lepo, a naporno. Oče in mama me nikoli nista omejevala. Vedno sta mi govorila, če misliš, da zmoreš, pojdi. Na mednarodni šoli sem imela sošolce z vsega sveta. Ob njih sem okušala različnost, spoznavala, da je angleščina, ki jo je govorila moja prijateljica iz Irske, nekaj čisto drugega od tiste, v kateri je komunicirala moja druga prijateljica iz Avstralije. Svet je postal večdimenzionalen. Psihologije sem najprej učila v praksi. Začenjala sem razumeti, da smo si vsi ljudje na neki ravni podobni, a hkrati različni. Spraševala sem se, kakšna bi bila, če bi bila rojena v Avstraliji, kako bi me zaznamovalo, če bi šla kam drugam. Nato sem prišla na mednarodni oddelek Gimnazije Bežigrad, kjer smo s slovenskimi otroki, ki so živeli v tujini, spletli prav posebne vezi. Po predčasno opravljeni maturi sem šla študirat na univerzo v Boston, ki pa je imela izpostavo v Madridu. Ponovno sem dobila izjemne izkušnje, mednarodne sošolce, prelivali smo se ljudje iz vse Evrope in Amerike.« Nato je študirala še v Rimu in Solunu. Danes razume, da ni bilo nič naključno, temveč vse z višjim namenom.

»Čudeži«, ki to niso
Oboževala je tudi literaturo in nekaj časa celo mislila, da bo postala pisateljica. Všeč ji je bilo, da so pisatelji tudi dobri psihologi, ki raziskujejo in se poglabljajo v človeka. Zato je raje vpisala magisterij iz psihoanalize, program, ki obravnava človeka. »Ko se opredeliš zase, za človeka in resnico, ima življenje res smisel,« pove Asya, ki jo je življenje pripeljalo na Novo Zelandijo. Pet let je delala tam, si ustvarila sanjsko kariero v filmski industriji, delala kot menedžerka novozelandske filmske akademije, nabrala dragoceno znanje med šamani in doživela izjemne trenutke, ki so spremenili njeno življenje. »Popolnoma sem se predala in so se mi začele odpirati neverjetne stvari, nizi dogodkov in čudežev, v katerih sem bila vodena. To je bilo višje vodstvo, izjemne izkušnje, naredila sem še diplomo iz hipnoterapije, nato pa sem šla v Malezijo, Brunej in na Tajsko. Srečala sem se z blago kulturo srca in spoznala, da prejšnja življenja niso samo filozofski koncept in da je naše telo pretočno in da skozi njega, če ni blokad, življenjska energija nemoteno teče,« pripoveduje Asya, ki je nekega dne v sanjah dobila jasno sporočilo, naj se vrne v Evropo. Kolega iz filmskega sveta jo je vabil v Švico, da bi tam nadaljevala svoje delo, a ona je začutila, da mora s svojim znanjem pomagati ljudem v Sloveniji in okolici.

Skrivnost podzavesti
Ugotovila je, da jo osrečuje poglobljeno ukvarjanje s podzavestnim umom ljudi, kjer spreminjajo zavestno usmerjenost posameznika in s tem njegov življenjski tok. Ustanovila je svoj inštitut, ki je hitro začel preraščati meje Slovenije. »Morala sem začeti prenašati znanje, da smo ljudje veliko več kot samo telo in možgani, da smo tudi duša, bitja, ki presegamo omejitve. Znotraj vsakega človeka je neskončna razsežnost življenjskih tokov, po katerih delujemo. Večina ljudi ni povezana s svojim bitjem in se niti ne zaveda tokov in sil, vse dokler življenje od njih ne zahteva spremembe. Takrat so se prisiljeni odpreti razumevanju in sprejemanju življenjske sile. Ko razumemo delovanje svojih nezavednih silnic in odstranimo zmotna prepričanja in verovanja o tem, kdo smo in kaj je mogoče, smo osvobojeni,« pravi Asya in doda, da prej »mislimo«, da so hude preizkušnje naša usoda, da jih ni mogoče preseči. Ko smo pripravljeni pogledati globoko vase in se soočiti s tistim delom v sebi, s katerim smo se dolgo v popolnosti istovetili, misleč, da dejansko smo to. V resnici pa smo se prepogosto identificirali s svojimi obrambnimi mehanizmi – svojim egom. Posvetila se je iskanju človeške in dušne resnice, dviganju zavesti posameznika in kolektivne zavesti družbe. »Svoj smisel sem našla v tem, da ljudem pomagam najti njihov smisel. Da nekomu pokažeš pot, kako se znebiti bolečine. Tudi meni se ni bilo enostavno seliti iz države v državo, začenjati iz ničle. A to me je oblikovalo kot človeka. Ko ti življenje deluje grozeče, je ogrožen tvoj ego. Naučila sem se, kdaj moraš potrpeti in zdržati, kdaj odnehati, kdaj ne popustiti. Zaupam v življenje. V vseh kulturah in državah kljub drugačnostim delujejo isti zakoni. Vsak se lahko dokoplje do svoje notranje vizije življenja, najde skriti odgovor, kako premagati ovire in priti ven kot zmagovalec. Tako premagamo tudi 'usodo',« je še povedala Asya.