V šovu bi se rad naučil čim več novega, žal pa je prav med snemanjem omenjene oddaje tragično posegla vmes usoda in izvedel je, da je izgubil očeta. Žigo je to zelo razžalostilo in potrlo. A kljub hudi bolečini se je boril naprej. Priznava, da mu ni bilo lahko, a svoje stiske in bolečine ni delil z gledalci, saj ni želel, da bi bil deležen pomilovanja. V življenju je doživljal vzpone in padce, zato se je tudi z žalovanjem spopadel sam, ob tem pa mu je bila v veliko oporo dekle Katarina.
Žiga Gabrovec se je že kot 23-letni fant odpravil v svet in občutil, kako je lahko grenak boj za preživetje. Želel pa je dokazati, da lahko s pridnostjo in poštenim delom zasluži sam.
»Šel sem na Nizozemsko, a iskanje službe ni bilo tako uspešno, kot sem si predstavljal. Prve tri mesece sem delal kot sobarica, čistil sem tudi stranišča. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj to počel, a delo je delo in me zato ni sram. Dokazal sem, da se znajdem v vseh situacijah in da sem sposoben poskrbeti sam zase. Največji vtis name pa je naredilo delo pomočnika v kuhinji. Pripravljali smo hrano za različne prireditve, tudi take, na katerih je bilo pet tisoč ljudi. To je bila res neprecenljiva izkušnja. Že od mladih nog sem rad opazoval babico med kuhanjem, pozneje pa me je postopoma včasih spustila tudi k štedilniku. Včasih sva se glede kuhe tudi malo sporekla. Ona je odlična kuharica in rada kuha po receptih, ki se prenašajo iz roda v rod in so stari tudi sto let in več, jaz pa sem želel na jedilnik vnesti kaj bolj sodobnega, kar babici ni bilo vedno pogodu. A na koncu sva le našla kompromis in se dogovorila, kaj bova postavila na mizo,« pravi Žiga, ki je na Nizozemskem živel tri leta, zadnjega pol leta skupaj z dekletom Katarino, ki je bila tam na izmenjavi prek Erasmusa in s katero sta skupaj že šest let.
»Katarina je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo, to sem še zlasti spoznal ob izgubi očeta. Kap je prišla hitro, nenapovedano. Za očeta pri komaj 59 letih je bila usodna in na žalost mu ni bilo pomoči,« s solzami v očeh pripoveduje Žiga. »Čeprav so bili starši ločeni in sem živel z mamo in sestro pri babici, sem bil na očeta zelo navezan. Veliko naporov je vložil v gradnjo hiše, pri čemer sem mu po svojih močeh pomagal. V tej hiši zdaj živiva midva s Katarino. Niti pomislil nisem, da bi to veliko hišo prodal. Sestra, ki je pred časom prvič postala mamica malemu Gašperju, ni pokazala zanimanja za to, da bi živela tu. In ker oba dobro veva, kako se je oče trudil, ko je gradil hišo, mi srce ne dovoli, da bi jo prodal. Moram pa priznati, da imava s Katarino veliko dela, tako s čiščenjem kot tudi z urejanjem okolice.«
Družbo jima dela psička Lajka, ki je enakopravni družinski član, Žiga pa je tudi ljubiteljski glasbenik. »V hiši sem si uredil studio. Sem namreč ljubiteljski didžej, a ker ni prireditev, ni možnosti niti za priložnostna dela. Pred pandemijo sem delal v Nemčiji kot voznik viličarja. Zdaj pa komaj čakam, da se razmere uredijo in si poiščem službo. Moja velika želja je, da bi lahko opravljal prakso v restavraciji Mak v Mariboru, saj sta mi vrhunska šefa, brata David in Gregor Vračko, ki vodita vsak svojo restavracijo, zelo pri srcu, blizu pa mi je tudi njun način dela in razmišljanja. Močno si želim te izkušnje in pripravljen sem delati tudi brez plačila.«
Na Žigo so vsi bližnji še posebno ponosni te dni, ko ga spremljajo v oddaji MasterChef Slovenija. »Hudo mi je, da tega ni dočakal moj oče Milan, saj sem prepričan, da bi bil ponosen name,« pravi, ima pa zato najglasnejšo navijačico v babici Frančiški, ki jo prijatelji in znanci ustavljajo na ulici in povedo, da Žigo gledajo na televiziji. »Naš Žiga rad kaj dobrega poje in se pusti razvajati. Najraje ima ocvrtega piščanca, a mora biti meso panirano dvakrat, tako mu je všeč. Včasih mi priskoči na pomoč in kuhava oba, jaz se posvetim piščancu, on pa pripravi krompir,« je navdušena babica.
Sicer pa visokorasli mladenič, v višino namreč meri kar 198 centimetrov, babico in njeno kuhinjo zelo spoštuje. »Ona peče odlične kremne rezine po petdeset let starem receptu, ki so res fantastične. Še toliko bolj jo občudujem, ker priprava sladic ni ravno moja prioriteta, bolje se znajdem s slanimi jedmi,« pojasni Žiga, ki si želi, da bi v prihodnje vodil kuharske tečaje in tako ljudem pomagal usvojiti različne tehnike kuhanja in babičine recepte s sodobnim pridihom. Sicer pa prisega na domačo in lokalno pridelano hrano. »Rad jem meso, a si ga privoščim le dvakrat ali trikrat na mesec, saj tako prispevam k varovanju okolja. Moja največja specialiteta je natrgana govedina, ki se peče na 95 stopinjah Celzija 16 ur,« se pohvali. Sicer pa mu je blizu tudi kultura. Aktivno sodeluje pri projektu za ureditev kulturnega centra, v katerem bodo našli svoj prostor različni ustvarjalci na področju umetnosti in glasbe. Sam pa bo še naprej ustvarjal tudi v kuhinji.
