Sedanjost je tudi edini čas, v katerem lahko zaznavamo – vidimo, slišimo, okušamo, vohamo, občutimo –, kakorkoli doživljamo, delujemo, se spreminjamo in učimo.
In vendar se v sedanjosti po navadi ne zadržujemo prav dolgo. Večino naših dni v spominih potujemo v preteklost ali napenjamo jadra skrbi, upov in pričakovanj proti prihodnosti, medtem ko ostaja življenje v sedanjosti komaj kaj obiskano in izkušeno.
SPREJEMANJE DOŽIVLJANJA
Ko je doživljanje za nas neprijetno, se pogosto avtomatično odzovemo v skladu s svojim naravnim nagnjenjem; neprijetne misli, čustva in občutke poskusimo:
- ignorirati, jih potlačiti in izriniti iz svojega doživljanja ali pa
- jih pretirano povzdigujemo in dopustimo, da nas popolnoma prevzamejo.
Pozornost, ki jo posvečamo svojemu doživljanju, je v tem primeru reaktivna, presojajoča in nesprejemajoča. Je nasprotje čuječne pozornosti, ki je zdravilna, naklonjena naši dobrobiti in usmerjena v popolno sprejemanje sedanjega trenutka, kakršenkoli ta že je.
Ko smo čuječni, stopamo s svojim doživljanjem v stik na sprejemajoč način – preprosto dopuščamo prostor za vsakršno notranje dogajanje, ko prepoznamo in priznamo prisotnost izkušnje in jo podržimo v svojem zavedanju takšno, kot je v danem trenutku. Kultiviramo voljnost, da čutimo to, kar čutimo, brez takojšnje potrebe po tem, da bi izkustvo razložili, spremenili ali se ga znebili.
Sprejemanje pomeni aktivno odzivanje na doživljanje, ko mislim, čustvom in občutkom dovolimo prisotnost v svojem izkustvu, preden se odločimo, kako se bomo nanje odzvali. Na tak način lahko situacijo bolje spoznamo in izboljšamo svojo jasnovidnost glede tega, kaj je treba spremeniti, in če je sprememba v danem trenutku sploh potrebna.
UČENJE ODGOVORNOSTI
Prek razvijanja čuječnega zavedanja in sprejemanja svojega doživljanja se učimo sprejemanja odgovornosti za dogajanje v umu in telesu. To je tisto, kar se tedaj dogaja v našem življenju, je naše življenje, edino, ki nam je na voljo, in čeprav je trenutno neprijetno, lahko tudi trenutke neprijetnosti upoštevamo in jih doživimo v polnosti kot katerekoli druge. Zavestno povezovanje s svojim doživljanjem, še posebno z neprijetnimi čustvi, dokler so prisotna, nam dovoljuje, da se od njih učimo in skoznje svobodno živimo, namesto da postajamo njihove žrtve. Ko se jim v polnosti odpremo in si dopustimo sprejeti sebe takšne, kakršni tedaj smo, se učimo poskrbeti zase s sočutjem in ljubeznivostjo. Čustvena bolečina morda ostaja enako intenzivna, vendar se v njej udeležujemo z zavedanjem in si tako omogočimo globlje raziskati in spoznavati, kdo je ta, ki trpi, medtem ko opazujemo svoj um, ki protestira, zanika, zavrača, fantazira …
LE OPOMINJANJE
Pri praksi čuječnosti razvijamo sprejemanje tako, da vzamemo vsak trenutek takšnega, kot je, in ostajamo z njim v polnosti. Ne dodajamo svojih idej o tem, kaj bi morali čutiti ali misliti ali zaznavati. Le opominjamo se, da ostajamo odprti do tega, kar čutimo, mislimo ali zaznavamo, in to sprejemamo, ker je že tu. Ko ohranjamo svojo pozornost v sedanjosti, smo lahko gotovi, da se bo tisto, česar se zavestno udeležujemo v danem trenutku, spremenilo. Tako si dajemo tudi možnost, da se vadimo v sprejemanju tistega, kar bo sledilo in se porodilo v naslednjem trenutku.
»Praksa čuječnosti ne spremeni življenja.
Življenje ostaja tako krhko in nepredvidljivo kot vedno.
Meditacija spremeni zmožnost srca,
da sprejme življenje takšno, kakršno je.«
Sylvia Boorstein
