»Lansko leto je bilo posebno in čudno. Zame se je ustavilo sredi marca, od takrat pa se mi zdi, kot da živim v nekakšnem vzporednem filmu, počasnem posnetku. Čakam, da se bom zbudil in bo vse tako, kot je bilo pred marcem,« si želi igralec, ki kljub zaprtim gledališčem snuje nove projekte. Čeprav se v gledališču že lep čas na odrih nič ne dogaja, imajo vaje prek Zooma. Sicer pa je večino časa doma in pazijo, da ostanejo zdravi. »Čudno je. Ni druženj, ne dobivamo se s prijatelji, stike vzdržujemo samo po telefonu. A to ni to. Sin mi je rekel, boš pa malo več doma. A vidim, da je vrag odnesel šalo, ko je doma tudi on, ki je zdaj na vrhuncu mladosti, druženj in nočnega življenja,« pravi Dario, ki so se mu zamaknili tudi televizijski projekti. Se je pa po dolgem času vrnil pred kamere v seriji Primeri inšpektorja Vrenka. V 51 snemalnih dneh se je ekipa selila v Maribor, Ljubljano in okolico Ljubljane, zdaj pa serija prihaja tudi na male zaslone.
Kondicija ni samoumevna
»Za igralca je nujno, da je ves čas v pogonu, saj dobi, če ne počne stvari, občutek, da je malo zarjavel, da se ne more kar vreči v nekaj. Naj dodam še to, da imamo različne kondicije, ne samo tiste, ki jih poznamo iz športa. Za igralce je zelo pomembna kondicija pri pomnjenju besedila. Ko si 'notri', ti gre zlahka, sicer pa potrebuješ več časa. Pri gledališču nimam toliko treme kot pri filmu ali televiziji. Tam si na odru, pripravljen in takoj začutiš odziv občinstva. Pri filmu pa je popolnoma drugače. Največjo tremo imam pred premierami filmov. To pa zato, ker sem odigral, kot sem, posnel, kot sem, nato pa nimam popolnoma nobenega vpliva, kaj bodo izbrali z montažo,« pove in doda, da rad dela izlete na televizijo in k filmu. Vsakič se mu odprejo ena nova vrata in na koncu je hvaležen, da se je nekaj novega naučil.
Z leti tolerira čedalje manj neumnosti
Vloga, ki se je ne bo nikoli znebil, je seveda vloga pacienta Debevca iz humoristične nanizanke Naša mala klinika. »Bili smo sanjska in neponovljiva ekipa. Na tistih pet let, ko smo snemali, imam nepozabne spomine. Res smo trdo delali, obenem pa se tudi fino imeli. Vsak od soigralcev je v tem času naredil izjemno kariero, žal pa nekaterih tudi ni več med nami. Ta vloga me še zdaj spremlja. Ko pospremim hčerko v vrtec, me kakšna vzgojiteljica potreplja po rami in me spomni nanjo. Vesel sem, da smo naredili tudi veliko dobrega: imeli smo sladke dolžnosti podpisovanja voščilnic, še zdaj posnamem kakšno čestitko komu za rojstni dan, obiskovali smo humanitarne organizacije in otroke po vsej državi. Vesel sem, da sem bil lahko del tega,« pravi Dario, ki bo julija praznoval okroglo obletnico – 60 let. Dočakal jo bo v dobri kondiciji. Sicer si je želel, da bi se malo umiril, a mu ne dajo. »Je pa z leti prišla tudi modrost, da se vse življenju učimo. To nas ohranja žive, v formi in vitalne. Nenehno je treba odkrivati novo.«
Leta so mu prinesla tudi moč, da se ne sekira več toliko, ko nekdo govori neumnosti. Z leti je postal tudi bolj neposreden. Ima svoja stališča, za katerimi stoji. Če nekdo govori nekaj, s čimer se ne strinja, to tudi pove … »Od tistega mladega fanta, ki je prišel iz Prekmurja, sem se spremenil, da sem postal nervozen, netoleranten, zaj…, nepripravljen na kompromise. Nisem toliko elastičen ‒ ne v telo ne v um. Ne toleriram več neumnosti,« brez težav prizna Dario, ki pa je zelo srečen zasebno. Po ločitvi je novo srečo našel z zagrebško režiserko in koreografinjo Natalijo Manojlović Varga, s katero imata pet let in pol staro hčerko Reo. Medtem ko je Dario več v Ljubljani, Natalija in hči veliko potujeta med slovensko in hrvaško prestolnico. Natalija je namreč tudi asistentka za režijo na Akademiji dramskih umetnosti. Rea pa bo septembra prvošolka.
Očka v zrelih letih
»Mala je prava faca. Je otrok gledališča. Od malega sva jo jemala s seboj na vaje in predstave in se odlično znajde v teatru. Pa še doma je ves čas obkrožena z nama, ko se pogovarjava o svojem delu, jaz se učim tekste. Medtem ko mi je Arnej dejal, da želi, preden bi stopil na oder, še kaj prebrati, in se je vpisal na Filozofsko fakulteto, je Rea rojena igralka. Uživa, ko se vrti, pleše in recitira. Res pa drži tudi tisto o posebnem odnosu med očeti in hčerkami. Zlahka me ovije okoli prsta,« se smeji Dario, ki se ni ustrašil očetovstva v zrelih letih. Čudno se mu zdi samo to, da so mu rekli, da ga bo pomladilo, pa zdaj še ni nič opazi, da bi bil videti kaj mlajši ali imel več kondicije. Je pa zato ob vragolijah svoje Ree ves čas nasmejan. V dobro voljo ga spravi s čebljanjem, domislicami, pa tudi tistim posebnim pogledom, ki ga znajo hčerke nameniti očetom. »Zanjo se prav nič ne bojim, da ji ne bi uspelo. Res je krasna punca, pa tudi zelo pametna.«
