Potem ko se ji je lani spomladi nenadoma po dvajsetih letih končala partnerska zveza, ji je usoda poslala na pot postavnega Uroša, v katerem je našla sorodno dušo. Zaljubljencev niti karantena ne moti, saj pomeni veliko časa za njiju v dvoje, za romantične sprehode in druženje. Uroš pa je Ireno spremenil v veliko ljubiteljico narave in aktivnega življenja.
Življenje Irene Vrčkovnik že dolgo ni bilo veselo, sproščeno in zadovoljno, kot bi moralo biti, ne glede na to, kako se je za to trudila. »Za vse lepo in dobro morata biti dva in se skupaj truditi za složne trenutke. Tako pa mi je dobro šlo poslovno, saj kopica otrok rada prihaja k meni v glasbeno šolo, ravno tako se odlično razumem s svojim odraslim sinom Žanom in njegovo izvoljenko, pošteno pa je šepala moja dolgoletna partnerska zveza. In ker smo ženske (pre)velikokrat pripravljene 'samo' še malo potrpeti, da bo bolje, se je to razvleklo na leta. Nisem si upala prekiniti zveze, ki me ni več zadovoljevala, prav tako pa nisem naredila kakšnih pomembnih korakov, da bi bilo bolje. In tako so minevala leta. Govorila sem si, kaj bom pri petdesetih iskala nekoga novega, bom še malo potrpela, oba sva glasbenika, ljubitelja motorjev in morja, saj ni tako hudo. Lani aprila pa je počilo. Na dan obletnice očetove smrti se je tudi končala moja zveza,« iskreno začne svojo pripoved vedra in vedno optimistična glasbenica, ki si jo težko predstavljamo obupano in slabe volje.
Sprijaznjena s tem, da bo sama
Prekinitev zveze, v kateri ni bila več srečna in zadovoljna, je sprejela z olajšanjem. In tudi niso minili meseci ali leta, da bi si polizala rane, temveč se je usedla in pogovorila sama s seboj. »To sem storila že drugi ali tretji dan. Rekla sem si, da ni več poti nazaj. Da je bolje biti dobro sam kot slabo z nekom. Sprijaznila sem se s tem, da če me ne bo nihče maral, bom pa sama. Imam kopico prijateljic, s katerimi se odlično razumemo in si stojimo ob strani v težkih trenutkih. Tako tudi, ko bi mi moralo biti najhuje, nisem niti za trenutek obupovala. Vem, da se sliši klišejsko, toda to sem vzela kot čas zase, za svojo osebnostno rast. Priskrbela sem si nekaj psiholoških knjig in začela hoditi v naravo. Ničesar nisem pričakovala, le uživala sem v nenadni svobodi. Prosti čas sem začela preživljati v naravi. Odkrila sem vse vzpetine v bližini domačega Prebolda.«
Nekega dne pa je na enem od svojih pohodov srečala prijaznega možakarja. Beseda je dala besedo in začela sta klepetati. Navdušil jo je s svojo prijaznostjo, preprostostjo in prijetnostjo. »Pojma ni imel, kdo sem. Dejal mi je, da je že slišal zame, vendar je bilo to to. Bil je tako prisrčen in v trenutku sva se ujela in postala nerazdružljiva. Vem, da se sliši pocukrano, a je vse res. Z veseljem povem svojim prijateljicam, ki se sprašujejo, kdaj bodo srečale koga podobnega, kot sem ga jaz, da je bilo treba na mojega Uroša čakati petdeset let. Da je treba biti potrpežljiv, pa pravi že pride. Zdi se mi, da sem se vse življenje pripravljala in čakala ravno njega. Od lanskega junija sva nerazdružljiva. Vmes mi je še za en mesec 'ušel' na pohod po romarski poti Camino, potem pa sva čedalje več časa preživljala skupaj,« veselo razloži in doda, da zdaj še ne živita skupaj, da pa skupaj preživljata veliko časa.
»Dvajset let sem živela sama in sem tega vajena, saj sva tudi z nekdanjim partnerjem živela vsak na svojem naslovu. Pri teh letih, jaz jih imam 52, pa je človek že oblikovana osebnost s svojimi navadami, ki jih ni vajen kar tako spreminjati. Tako sva se z Urošem, ki prihaja iz Žalca in je od mene starejši dve leti, dogovorila, da bova uradno vsak še na svojem naslovu, neuradno pa kar se da veliko skupaj. Kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo videli. Morda skupno starost,« se smeji Irena, ki uživa v čisto vsakem trenutku s svojim dragim.
Nova sreča
Vesela je, da je sreča potrkala na njena vrata. Počuti se zaljubljeno kot pri dvajsetih. Presrečna je, da je našla človeka, ki jo ljubi, spoštuje, čuti, vidi, razvaja. Kaj tako lepega privošči vsakemu človeku. Nova ljubezen jo je navdihnila tudi za glasbeno ustvarjanje. Nedavno je izdala novo pesem s pomenljivim naslovom Tu in zdaj življenje, ki je v veliki meri avtobiografska, v videospotu pa je nastopil tudi Uroš. Zdaj je njen načrt, da ne bo delala načrtov. Vsak dan bo živela sproti, tukaj in zdaj. Po Uroševi zaslugi pa je postala prava odvisnica od narave in gozda.
»On me je 'okužil'. Že od nekdaj rad veliko časa preživi v naravi, hodi in jo občuduje. Prav neverjetno je, koliko srčkov je vedno našel na svojih poteh, pa naj gre za liste, kamne … Ko sem začela hoditi z njim, nisem imela nobene kondicije, zdaj pa ga že počasi priganjam. Pa tudi naravnih čudes nisem znala opaziti. Zdaj pa tudi sama vidim prečudovita drevesa, kamne, rože … V svoj svet me je znal vpeljati zelo nežno, za kar sem mu zelo hvaležna.«
In medtem ko nekateri tarnajo nad karanteno, je Irena zanjo neskončno hvaležna, saj to pomeni več časa zanjo in za Uroša. Med prvo sta vse hribe okoli njenega ljubega Prebolda prehodila po dolgem in počez. Začela je verjeti, koliko umirjenosti, sproščenosti, odklopa in sprejetosti ti dasta narava in gozd. »Zdaj vse to dojemam popolnoma drugače. Moram pa povedati, da nisva postala planinca. Čisto zadovoljna sva, ko osvojiva Štajerski Triglav, 1092 metrov visoki hrib Gozdnik. Z veseljem bi nabirala še kakšne gobe, vendar razen jurčkov in marel drugih ne poznam. Zadnjič sva našla eno marelo in bila je ravno dovolj za zajtrk. Nabrala sva tudi peščico kostanja in bila tega zelo vesela. Kako lepo je življenje, ko uživaš v drobnih radostih. Zato me ne prizadene preveč, ko moji učenci iz drugih občin ne morejo do mene. Prišel bo čas, ko bomo vse to lahko spet počeli. Do takrat pa bova uživala skupaj z mojim Urošem. In če boste na cesti ali v gozdu srečali dva v najboljših letih, ki se objemata in stiskata ter hodita z roko v roki – to sva midva, četudi že dolgo ne več najstnika,« je srečna.
