Novice Svet24

Domna Kumra smo obiskali doma v Avstriji, le streljaj od mejnega prehoda Šentilj, kjer živi zadnja leta. Da bi nam bilo lažje, nas je pričakal na slovenski strani meje in nas popeljal do svojega doma, kjer nas je že pričakala tudi njegova mama Marjana. »Domen je bil že od mladih nog raziskovalec, vedno ga je vse zanimalo. Rad je pogledal v notranjost vsake naprave in jo razstavil, kolikor se je le dalo. Potem se je pa zapletlo, ko je ni znal več sestaviti. To ga ni izučilo. Vedno znova je želel izvedeti, kako je videti, na primer, sušilnik za lase od znotraj,« se razgovori Marjana in doda, da je Domen kot otrok veliko časa preživel z njenim očetom, ki ga je klical dadi. »Pogosto smo bili na morju in takrat sem jedel tudi zelenjavo, čeprav je sicer nisem maral. Ko pa so naju z bratom prišli iskat starši, sem se vrnil k starim prehranjevalnim navadam,« smeje se pojasni Domen, ki je bil že kot otrok vesele narave in zgovoren, saj je bil vedno v družbi.
Samosvoj veseljak
»Moj oče je bil kiropraktik, zato je bilo okoli njega vedno veliko ljudi,« pove Domnova mama in se spominja: »Čeprav je bil Domen nagajiv, večjih neumnosti ni počel. No, razen ko se je kot osnovnošolec odločil, da bo imel tri dni počitnice.« Domen pa pojasni: »Doma sem rekel, da belijo šolo, zato ni pouka. Je pa bila to precej neposrečena laž, saj smo stanovali poleg šole. Ko je mama parkirala avto, sta prišli mimo sošolki in jo vprašali, ali sem še bolan. Mama zaradi moje laži niti ni bila tako stroga, ko pa je domov prišel oče, je bilo hudo. Bil sem tepen, a sem se zavedal, da sem si zaslužil. Biti doma poleg šole ni prav posrečeno, saj nisem mogel prikriti niti, kdaj so govorilne ure. Mama je namreč starše sošolcev videvala skozi okno, ko so prihajali v šolo.«
Tudi kot najstnik Domen ni imel veliko časa za neumnosti. Treniral je smučanje in bil nenehno vpet v šport. Treningi, tekme, priprave … Prav s smučanjem je povezana najhujša izkušnja Domnove mame. »To so bili trenutki, ki jih preprosto ne moreš pozabiti. Šli so na trening v Kaprun. Ko se je jutro šele dobro začelo, smo po radiu slišali novico, da je v zobati železnici, ki pelje na Kaprun, izbruhnil požar, ki je terjal veliko smrtnih žrtev. Trenerja nismo uspeli priklicati, saj je njegov telefon zvonil v prazno. Očetje so se zbrali v Pohorski kavarni in čakali na novice, ki pa jih ni in ni bilo. To se je vleklo čez ves dan. Ne morem povedati, kako težko je, ko čakaš na novice in si v negotovosti,« se Marjana še vedno s cmokom v grlu spominja tistega dne. Domen pojasni, da je trener mobilni telefon pozabil v kombiju. »S kolegom sva ravno zapustila prostor na zgornji postaji, ko se je zgodilo. Če bi šli na smučišče z enim vlakom pozneje, nas ne bi bilo več. Zaradi požara je bila neuporabna tudi vsa infrastruktura, zato smo do telefona prišli šele ob šestih zvečer, ko so naše starše obvestili, da smo živi in zdravi.«
Spomin na očeta
Glasbenika so starši vseskozi podpirali tudi na njegovi glasbeni poti in se veselili njegovih uspehov. Kar dvakrat je namreč zmagal na Melodijah morja in sonca. »Kar malo hudo mi je, ker so letos festival odpovedali. Vsako leto se ga udeležim in tudi letos bi moral nastopiti kot gost. Da bi na festivalu tekmoval, to pa me ne mika več,« pojasni.
Domen se je sicer v vmesnem času za nekaj let poslovil od glasbenih odrov in se lotil poslov. »Oče je imel v Avstriji gradbeno podjetje in v tem poslu sem se preizkusil tudi sam. Ustanovil sem svoje podjetje in zgradil družinsko hišo v Avstriji, le streljaj od slovenske meje, ter še nekaj drugih hiš v isti soseski. Zelo me je prizadela očetova smrt in morda je bila tudi njegova bolezen, ki se je vlekla več let, kriva, da sem se vrnil nazaj na glasbene odre. Oče mi je vseskozi dopovedoval, da je gradbeni posel težak in nepredvidljiv. Stres pa velikokrat pušča posledice na zdravju, kar je izkusil na lastni koži. Oče je bil vedno moj vzornik in priznam, da sem se ga tudi malo bal. To je bilo predvsem strahospoštovanje in misel, da kakšne stvari nisem naredil dovolj dobro in nisem dosegel njegovih pričakovanj.«
Po očetovi smrti z mamo nadaljujeta družinske rituale. »Prej nisem nikoli jedel zajtrka, zdaj pa si ga z mamo privoščiva skupaj. Še posebno uživam v tem, ko mama vse pripravi,« pravi Domen, ki si je uredil stanovanje tudi v družinski hiši pod Pohorjem. Ima pa še večje načrte … »Zgradil si bom svojo hišo, v kateri bo vsaka podrobnost posebej dobro dodelana. Natančno vem, kako si želim, da bi bil videti moj dom,« pojasni in doda: »V Avstriji smo in bi bili vedno tujci, tu pa smo doma.« Tudi zato se z mamo v kratkem selita nazaj v Maribor.