No, letošnje poletje je kljub vsemu malo posebno, neobičajno, drugačno od ostalih, saj nas je vse skupaj epidemija zaznamovala. Vsakega na svoj način.
Tako zagotovo ni naključje, da sem v eni izmed knjig naletela na sledečo misel: »Vsaka bolezen je neposredno sporočilo, ki ti pripoveduje, da si premalo LJUBIL tisto, kar v resnici SI in premalo skrbel, da bi POSTAL to, kar v resnici si.« Pri svojem delu se vsakodnevno srečujem z izzivi kako izboljšati počutje vsakega posameznika, odpraviti bolečine, izboljšati telesno držo, izgubiti odvečne kilograme … kako čim hitreje doseči želeni cilj in istočasno vadečega naučiti komunicirati s svojim telesom. Pri tem iskati vzroke njihovega trenutnega stanja. Včasih je bil odgovor na njihovo težavo sila preprost, »viden že na daleč«, a bolj pogosto je bilo za vzrok potrebno »zakopati« globje. Se vprašati in oceniti ali drža vadečega sporoča enako, kot njegove besede. Je za zakrčenost telesa res odgovorno dolgotrajno sedenje ali pa je vzrok v strahu?
Obožujem svoje delo. Eden izmed glavnih razlogov je tudi ta, da moje delo resnično ni vsak dan enako. Vsak dan v dvorani srečam različne ljudi, vsak od njih nosi svojo zgodbo, s katero se spopada na svoj, unikaten, avtentičen način. To me sili v konstantno učenje, rast in razvoj in seveda tudi delo na sebi. Slednje se nikoli ne konča in običajno te postavi pred novo preizkušnjo takrat, ko najmanj pričakuješ.
In zame je bilo to zagotovo obdobje »koronavirusa«. Z vami želim podeliti mojo izkušnjo iz enega preprostega razloga. Ker vem, da nisem edina. In mnogo vas je, ki čutite enako, ste doživeli ali doživljate podobno, pa potrebujete nasvet, kje in kako začeti. Zagotovo drži, da smo v hitrem in stresnem vsakdanu izgubili kompas do sebe. Tudi moj je v tem času zanihal.
Ob zaprtju (vrata našega športnega centra smo zaprli prvič v več kot 15 letih obstoja in delovanja), smo z mojo ekipo še vedno želeli ostati v stiku z našimi vadečimi. Mi smo tisti, ki se z vsakim treningom postavimo v vlogo učitelja, motivatorja, včasih prijatelja in poslušalca. Vedno z namenom, da kvalitetno in hitro dosežemo željeni rezultat. Mi moramo biti močni za vsakega izmed njih. To je bil čas, ko je bilo potrebno uporabiti vse izkušnje, znanje in srčnost, da smo lahko bodrili sebe in ostale, medtem ko se je tudi v nas počasi naseljeval strah pred tem kaj bo, ko bo in če sploh bo. A ko sam prideš v situacijo, ki je na prvi pogled brezizhodna, potem ti moči za zunanji svet zmanjka. Kar naenkrat vsi ti občutki anksioznosti, nemiru, krhkega spanca, bolečega želodca, pomanjkanja moči, utrujenost, niso bili le občutki ljudi, ki sem jih srečavala v dvorani, temveč so bili tudi MOJI. »Kako naprej?« je bilo vprašanje, na katerega si nekaj marčevskih in aprilskih tednov nisem znala odgovoriti.
Svoje življenje si težko predstavljam brez športne aktivnosti. Zima ni ravno moj letni čas, a profesionalno ukvarjanje s tekom na smučeh je kljub vsemu zaznamovalo moje otroštvo. Naučilo me je, da moram pri nekaterih stvareh vztrajati in verjamem, da bi bila moja nadaljnja pot precej drugačna brez njega. In tako me je gibanje zaznamovalo in še danes je ključ do mojega zdravja in vitalnosti. In tudi v trenutkih največje izgubljenosti, občutka nemoči in strahu je bilo gibanje moje gonilo. A najprej je bilo potrebno storiti prvi korak. Vas zanima, kateri je bil?
Kot govori uvodna misel, je prvi korak, s katerim želite vzpostaviti ravnovesje, doseči cilj, se izkopati iz trenutnega stanja, se sprejeti točno takšnega, kot smo. Sila preprosto, kajne? Saj veste, najbolj učinkovite stvari so zelo preproste, a pogosto najtežje v praksi. Se sprejeti točno takšno, kot sem. Sprejeti celotno mojo prtljago – odvečni trebušček (ki je bil v večini odraz strahu, stresa, bil je moj ščit pred zunanjim svetom), suho kožo in lase, nemiren um in utrujeno telo, nespečnost, težave z zobmi …. in jo dobro pogledati v ogledalu. In ko ti postane slika v ogledalu všeč iz preprostega razloga – ker je TVOJA, potem je čas za drugi korak.
Dihati in deliti svojo izkušnjo. Moja koncentracija je bila slabša, kot sicer. Moje roke pogosto hladne. Napihnjenost v trebuhu, nepojasnjena občasna bolečina v križu, manjko energije …. Vsako telesno neravnovesje se začne z odsotnostjo kisika. Odsotnost kisika pa v večini primerov pomeni slabo, neoptimalno in napačno dihanje. Nekatere literature navajajo, da za več kot 80% vseh težav, povezanih s srcem in krvožilnim sistemom, vzrok leži v napačnem dihanju. Ta prispevek se mi zdi odlična priložnost, da se odkrito zahvalim svojim vadečim. Vsakemu, ki je »dihal« z mano in bil z mojim načinom vzpostavljanja ravnovesja motiviran, da stori enako.
In potem je bil čas za tretji korak. Ta seveda sovpada z drugim. Gibanje. A pozor! Telovadba je kot hrana. Ni vsaka primerna za vsakogar. Pri svojih več kot 20 letnih izkušnjah sem spoznala, da obstaja kar nekaj zablod o telovadbi. Ena je prav gotovo ta, da je vsaka telovadba dobra. Ni! Tako, kot vsaka hrana ni dobra za vsakogar. Telovadba lahko predstavlja prevelik stres za organizem – posebno če že nekaj časa ne telovadiš, trpiš za prekomerno telesno težo, obolevaš, imaš slabo odzivnost imunskega sistema in podobno. In moja imunska odzivnost je bila zadnje mesece na preizkušnji. Za dobrim imunskim delovanjem stoji optimalno delovanje nevrološkega sistema, o čemer sem že pisala. Vaje morajo biti zmerno intenzivne, ob izvajanju je pomembno dobro počutje. Spoštovati je potrebno trenutne zmožnosti telesa in ne poslušati zgolj »glave«, ki je v takih situacijah pogosto lastni sovražnik.
V tem času so bili na preizkušnji tudi naši partnerski odnosi. Preživeti čas s partnerjem je bilo zame izredno pomembno. Priporočam, da nekaj aktivnosti poskušate preživeti na tak način. Telesna dejavnost namreč nima le pozitivnih učinkov na tvoje zdravje in blagostanje, ampak če jo izvajaš v paru, lahko izboljša kvaliteto romantičnega razmerja, kar dokazujejo tudi rezultati znanstvenih raziskav.
In nenazadnje – poleg mojega časa za branje, so veliko vlogo pri moji »vrnitvi« k optimalnemu psihofizičnemu počutju odigrali zvočni rituali. Ti so bili tako posebni, da vam kaj več o njih povem naslednjič.
Še misel za konec? Vsak začetek je konec nečesa starega in priložnost za nekaj novega. Bodite nežni do sebe. Čudovito je, ko nam nem nepričakovan dogodek ponudi novo priložnost spremeniti sebe, pogled na okolico, pogledati nase in bližnje z drugačne perspektive, se ponovno zavedati pomembnosti majhnih stvari, pa četudi je to ena lepa misel namenjena sebi, kratka minuta, ko se umaknemo od vsega in vseh, vsakodnevnega sprehoda v naravo. Vse te stvari obnavljajo naš nevrološki sistem in na ta način ogromno doprinesemo k psihofizičnemu zdravju. In še nekaj. To leto je za vse nas posebno. Pravijo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo – da nikoli več ne bo enako. Tudi to je del življenjskega cikla, v katerem noben dan nismo enaki, kot dan pred tem. Ne jemljimo svojega življenja in zdravja za samoumevnega. Le zavedanje, pozitivna naravnanost in umirjenost lahko sedaj, bolj kot kadarkoli prej pomaga, da smo vsak dan najboljša verzija samega sebe. In kar je najlepše – pri tem nihče od nas ni sam.
