Posebna oblika telepatije je branje misli, kjer ni nujno, da ima tudi pošiljatelj nadnaravne sposobnosti. Že v zgodovinskih spisih so navedene mnoge znane osebnosti, ki so znale brati misli.
Slavni srednjeveški zdravnik in kemik Paracelsus je trdil, da je »zagospodaril na duhom, s katerega pomočjo lahko vzpostavi stik tako z bližnjimi kot tudi zelo oddaljenimi osebami«.
Sholastik Tomaž Akvinski je misli svojih someščanov bral brez kakršnegakoli naprezanja. Trdi se, da so tudi v drugi svetovni vojni uporabljali »medije«, tj. ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi, za odkrivanje namer sovražnih strategov.
Dunajski zdravnik iz 19. stol. Franz Anton Mesmer je prvi poskušal podati znanstveno pojasnilo telepatije, prvi uradno objavljeni telepatski eksperiment pa datira iz leta 1886, ko je francoski psiholog Pierre Janet na razdaljo, večjo od četrt milje, s pomočjo telepatskih signalov poskušal uspavati neko petdesetletno vaščanko, ne da bi ona o tem kaj vedela. S pomočjo svojega osebja je zabeležil devetnajst uspehov od petindvajsetih poskusov, svojih rezultatov pa si dolgo časa ni upal objaviti, da ne bi ogrozil svojega ugleda.
Leta 1927 je leningrajski profesor Vasiljev pred komisijo izvedel 260 poskusov, pri katerih je hipnotizer poskušal najprej vzpostaviti kontakt z osebo v sosednjem, ločenem prostoru (nekajkrat celo v drugem kraju), jo nato uspavati in na koncu poskusa prebuditi. Do neuspeha pri uspavanju osebe je prišlo le šestkrat, pri bujenju pa v enaindvajsetih primerih.
Pričevanja
Obstajajo nekateri podatki, ki pričajo o tem, da so prenos misli na daljavo že zdavnaj pred začetkom raziskovanj intenzivno uporabljali pripadniki primitivnih narodov.
O tem na primer govori pričevanje dr. Kirklanda, ki je na prelomu stoletja deloval v Afriki kot vladni zdravnik. Nekega dne so mu pripeljali domačina s prebodenimi jetri. Takoj po prihodu je zdravnika vprašal, ali bo dočakal jutrišnji dan. Dr. Kirkland mu je odgovoril, da so možnosti v danih okoliščinah izredno majhne. Bolnik je nato izjavil, da bi rad vsaj še enkrat videl svoje sorodnike. Ker sredstev za komuniciranje na daljavo tedaj tam še ni bilo, je bilo zaradi oddaljenosti njegove vasi obveščanje neizvedljivo, saj je šlo za devet ur prebijanja skozi džunglo. Ko je padel mrak, je postalo jasno, da slovo od sorodnikov ne bo mogoče, takrat pa je bolnik na začudenje vseh prisotnih izjavil, da jih bo obvestil sam. Začudenje je bilo še večje, ko se je navsezgodaj zjutraj vsa bolnikova družina pojavila ob postelji in mirno čakala na smrt.
Mnogo znanstvenih raziskav je bilo namenjenih ugotavljanju močnih zvez med enojajčnimi dvojčki ter med materami in njihovimi pravkar rojenimi otroki. Kadar tako na primer govorimo o t. i. »materinskem nagonu«, nam te zadeve postanejo kar nekako domače, bolj razumljive ali celo verjetne, prav tako občutenje povezav med enojajčnimi dvojčki. O tem priča denimo primer iz Zvornika ob Drini leta 1980, ko se je ob prisotnosti svojih prijateljev skoraj utopil neki študent. Kljub hitri pomoči je doživel klinično smrt in »oživel« šele nekaj ur pozneje v mestni bolnišnici. Njegov brat dvojček je bil tega dne poslovno v Tuzli in se je – v zapisano istem času – sredi ulice prijel za vrat ter začel trditi, da se brat Miro utaplja. Pozneje sta si pred pričami izmenjala svoja praktično identična občutenja.
Podobna vsebina:
