Al Pacino je 25. aprila praznoval 80. rojstni dan. Pohvali se lahko z vrsto nepozabnih vlog, saj se je na njegovem seznamu do zdaj znašlo okoli 70 celovečercev, od katerih se večina uvršča med uspešnice (Boter 1, 2 in 3, Pasje popoldne, Brazgotinec, Morje ljubezni, Frankie in Johnny, Vonj po ženski, Nespečnost, Hudičev odvetnik, Donnie Brasco, Škandal, Vse za denar in Oceanovih 13), peščica pa je bila tudi neuspešnih (Bobby Deerfield, Vse za pravico in Author! Author!). Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade. Leta 1992 je prejel oskarja za vlogo slepega upokojenega polkovnika v filmu Vonj po ženski. Člani Ameriškega filmskega inštituta pa so ga leta 2007 nagradili tudi z nagrado za življenjsko delo. Brez dvoma pa bo Al Pacino ostal najbolj znan po vlogi nasilnega mafijskega šefa Michaela Corleoneja v vseh treh delih mafijske sage Boter režiserja Francisa Forda Coppole.
Sramežljivi fant iz Bronxa
Na začetku kariere je razmišljal, da bi se preimenoval v Sonnyja Scotta. Sonny je bil namreč ljubkovalni vzdevek, s katerim ga je klicala mama Rose. Zdelo se mu je, da priimek Pacino zveni v igralskem svetu preveč italijansko, pozneje pa je bil vesel, da ni zatajil svojih italijanskih korenin. Rodil se je namreč v newyorškem Bronxu družini izseljencev iz Sicilije. Odraščal je le z mamo Rose, ki je bila še rosno mlada, ko ga je imela, zato je z njim živela pri svojih starših. Njegov oče Salvatore je družino zapustil, ko mu je bilo komaj dve leti. »Moje otroštvo je bilo zelo samotno in žalostno,« se spominja. »Odraščal sem v veliki revščini in mislim, da me je tisti čas zaznamoval za vse večne čase.«
Fant je bil večino časa sam doma, zato si je osamljenost krajšal z uprizarjanjem prizorov iz televizijskih serij, ki jih je kadar koli videl. »Čeprav sem bil po naravi zelo sramežljiv, sem nastopal pred vsakomer, ki mi je bil pripravljen nakloniti kanček svoje pozornosti,« priznava. »Velikokrat sem bil v teh svojih prizadevanjih zelo nadležen.«
Njegova pot na srednjo šolo ustvarjalnih umetnosti, kjer je bil njegov sošolec tudi Robert De Niro, je bila zatorej več kot pričakovana. Pri tem je našel veliko podporo tudi pri svoji mami, ki ga je nadvse spodbujala. A ker vztrajnost ni bila nikoli njegova značilnost, se je pri sedemnajstih letih iz šole izpisal. Njegova mama se s to odločitvijo ni strinjala, zato se je Al odselil od doma. Rose Pacino je zamero, ki jo je gojila do sina, odnesla s seboj v grob. Umrla je, ko je bil Al star 22 let.
Z odrskih desk na filmska platna
Ko je šolo obesil na klin, je poskušal uresničiti svoje sanje, da bi postal profesionalni igralec. Vendar so bila prva leta po osamosvojitvi zanj vse prej kot lahka. Preživljati se je moral z različnimi priložnostnimi opravili, da si je prislužil denar za hrano in streho nad glavo. Bil je vse – od voznika avtobusa do hišnika, raznašalca pošte in vratarja v newyorškem Carnegie Hallu. Slednjo službo je menda izgubil, ker se je med hojo po stopnicah preveč zavzeto občudoval v ogledalu. Potem pa se mu je nasmehnila sreča in na enem svojih stand up nastopov je srečal režiserja Charlieja Laughtona. Laughton mu je odprl vrata v igralski studio Leeja Strasberga, kjer si je nabral veliko dragocenega igralskega znanja. »V karieri sem imel izredno veliko srečo, saj sem se nekako vedno znašel ob pravem času na pravem mestu,« pravi. »Moje vloge so bile sprva omejene na vloge teroristov in narkomanov, a počasi in z veliko mero potrpežljivosti sem se dokopal do glavnih filmskih vlog, ob katerih sem zorel in ki so me notranje bogatile.«
V nasprotju z večino igralcev, ki se poslovijo od odrskih desk v trenutku, ko uspejo pri filmu, se Al ni nikoli zares poslovil od gledališča. »Zelo zgodaj sem se srečal s Shakespearom in ga vzljubil z vsem srcem. Richarda III. sem upodobil na odrskih deskah tolikokrat, da se mi zdi, kakor da bi bila brata.«
Zapriseženi samec
Čeprav je Al v filmih pripravljen popolnoma razgaliti samega sebe, je ostal v zasebnem življenju zelo izmikajoč, nepredvidljiv. Od nekdaj se je znal spretno izogibati razkrivanju lastnega značaja, zaradi česar je novinarjem ostalo le malo priložnosti za vpogled v njegovo zasebno življenje. To je bilo vse prej kot dolgočasno.
Igralec, čigar najljubša barva je črna, je vrsto let trpel zaradi kronične nespečnosti. Ure brez spanja je izkoriščal predvsem za branje, popivanje in kajenje. Svoj čas je bil verižni kadilec, ki je na dan pokadil tudi po štiri škatlice cigaret, potem pa ga je izdalo zdravje, saj je kajenje ogrozilo njegov glas. Zdaj le še občasno pokadi kakšno zeliščno cigareto.
Druga njegova strast pa so bile ženske. Čeprav je eden redkih Hollywoodčanov, ki se ni nikoli poročil, se je v njegovem objemu zvrstilo lepo število žensk. »Italijanski temperament, kaj hočem,« pravi, ko ga novinarji sprašujejo o njegovih ljubicah. Z zadnjo, izraelsko igralko Meital Dohan (43), sta se razšla letos februarja. Učiteljica igre Jen Tarrant mu je rodila hčer Julie Marie, njegova dolgoletna prijateljica Beverly D'Angelo pa mu je leta 2001 rodila dvojčka Antona in Olivio. »Nikoli nisem bil kaj prida oče in danes to zelo obžalujem,« je iskren. »Julie Marie je odraščala brez očeta, saj sem bil preveč sebičen, da bi bil ob njej, ko me je najbolj potrebovala. In le bogu se lahko zahvalim, da mi ni zamerila in da se še vedno pogovarja z menoj.« Ko sta se mu rodila dvojčka, je hotel nadoknaditi vse zamujeno. A se mu je zalomilo v odnosu z Beverly, ki je lepega dne vzela otroka in ju odpeljala. Nekdanja partnerja sta se več let vlačila po sodiščih in se bojevala za skrbništvo nad otrokoma. Al je poskušal narediti vse, da bi Beverly otroka celo vzel, a na koncu je vendarle zmagala igralka, Al pa se je moral, če je hotel videvati otroka, preseliti iz New Yorka v Los Angeles, česar kot zapriseženi Newyorčan ni nikoli načrtoval.
