Naš vsakdan je ujet v prostor, določen z naprej usmerjenim časom, ki ga fiziki imenujejo puščično usmerjeni čas.
Einstein je že leta 1931 zapisal: »Za tiste, ki verjamemo v fiziko, je ločevanje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo zgolj utvara, čeprav zelo močno prisotna.« Mnogo fizikov vseeno meni, da je omenjena utvara najbližje resnici o delovanju vesolja. Ampak zdi se, da čas deluje tudi proti fizikalnim zakonom. V stroki obstaja izraz »problem časa«, ki se nanaša na paradoksalen odnos med časom v teoriji in praksi.
Raziskovalec časa Gregg Braden razloži, kje tiči problem: »Čas teče le v eno smer. Pomika se od sedanjosti proti prihodnosti. V fiziki ni nikakršnega razloga, nobenega zakona, po katerem bi moral čas teči le v eno smer, ampak vsi vemo, da je tako,« pravi in izzivalno dodaja: »Ali pa se nam vsaj zdi, da je tako.«
Braden v svoje razmišljanje nato spet vključi Einsteina in njegovo spoznanje, da sta čas in prostor neločljiva. In nas skozi razmišljanje popelje v prihodnost, do takrat, ko se bo čas ustavil oziroma obrnil v drugo smer.
POK IN VDIH
Prevladujoča prepričanja o nastanku in ustroju vesolja izhajajo iz tako imenovane teorije velikega poka. Po tej teoriji je veliki pok ustvaril začetno pošiljko energije, ki je začela poganjati vesolje. Odgovor na vprašanje, zakaj čas potuje vedno v isto smer, se torej skriva v vesolju, ki se širi navzven …
A kaj se bo zgodilo s časom, če bi se vesolje nehalo širiti ali pa bi se začelo krčiti? Bi čas začel teči v obratni smeri? Zanimivo, da klasična hindujska besedila namigujejo, da nas res čaka taka usoda.
V zgodbi o stvarjenju v Purani je obstoj vesolja določen z vdihi in izdihi boga Brahme. Znanstveni opis velikega poka temelji na nenavadni sprostitvi ogromnih količin energije v vesolje, hindujski starodavni mit pa nastanek vesolja postavlja v čas, ko so se ogromne količine energije v prostor sprostile ob izdihu boga Brahme. Dokler bo Brahma izdihoval, se bo vesolje širilo in raslo.
VSE BO DRUGAČE
Obstaja še ena vzporednica med znanstvenimi dognanji in hindujskimi besedili. Znanstvene teorije napovedujejo čas, ko se bodo sile težnosti in elektromagnetizma uravnovesile, se nehale širiti in krčiti, hindujska besedila pa navajajo, da bo nastopil trenutek, ko bo Brahma izdihnil ves zrak, se za trenutek ustavil in nato začel vdihavati. Če prostor-čas res obstajata na način, ki ga danes opisuje relativnostna veda, bomo v obdobju premora vstopili v čas, drugačen od vsega, kar se je kadarkoli zgodilo na svetu.
Sodeč po obstoječih in veljavnih teorijah, naj bi krčenje vesolja povzročilo gibanje prostora v obratni smeri, kar pomeni, da se bodo vsi delci, ki so se od trenutka velikega poka pomikali stran od središča, obrnili in začeli potovati nazaj proti svojemu izviru – mestu, kjer se je zgodil veliki pok. Če in ker je prostor hkrati tudi čas, bi se v tem primeru spremenila tudi smer časa.
»Morda ravno zato mislimo, da čas potuje le v eno smer, ker sledi gibanju prostora. Če se bo kdaj zgodilo, da se bo prostor začel krčiti, bomo znali še vedno uporabljati matematiko, kot jo uporabljamo zdaj, le v obratni smeri,« svoje razmišljanje zaključi Gregg Braden.
Čas je govor preteklosti, napovedovalec prihodnosti in znanilec novega sveta