Že misel na besedo LAŽ mnogim sproži neprijetnost, jezo, odpor, razočaranje … Poznate morda koga, ki se v življenju še ni zlagal? Ne obstaja, verjemite. Vsak izmed nas se je že kdaj zlagal. Namerno ali nenamerno, odkrito ali prikrito …
Vendar nima vsaka laž enakega motiva niti vzroka, kakor tudi ne teže, vse pa imajo isti cilj: sebe zaščiti, zavarovati, nekaj skriti zaradi neprijetnih posledic, ki smo jih doživljali kot otroci.
»Obrambna laž« je najpogostejša oblika laži. Ker bi se radi zaščitili: da ne bi bili prizadeti, rečemo nekaj, kar ni res. Laganje pa postane nesprejemljivo, ko vpliva na okolico in življenja ostalih ljudi, ki so vpleteni in v veliko primerih sploh niso krivi – in so v laž vstopili kot nekdo, ki je zaupal napačni osebi.
ZGODNJI ZAČETKI
Od mladih nog nas učijo, tudi ustrahujejo, da je laganje nekaj slabega. Večina pozna pravljico o Ostržku in njegovem velikem nosu, ki raste enako kot rastejo naše laži. Človeku ni prirojena želja po prikrivanju ali izkrivljanju resnice. Vendar se prve laži pojavijo takoj, ko otrok začne govoriti. Sprva gre za nedolžne ali male laži ali prikrivanja, ki so zanje bolj zabava. Otroci imajo bogato domišljijo, ki je v mnogih pogledih zanje resnična. Ne ločujejo med resničnim in domišljijskim svetom. Bolj ko je otrok kreativen, večja je verjetnost, da si bo izmišljal zgodbice. To nima kaj dosti opraviti s pravim laganjem. Tega pa se veliko bolj zavedajo, ko vstopijo v šolske klopi, kjer otroci lahko postanejo pravi mojstri v laganju, saj skozi dogajanja spoznajo, da se z lažmi lahko izvlečejo iz najrazličnejših neprijetnih okoliščin. Otrokova laž je lahko tudi klic na pomoč, poziv staršem, da ga je strah, ker so starši preveč zahtevni, da ne bodo sprejeti, da jih bodo zasmehovali, kritizirali … V bistvu je to klic po razumevanju in pomoči, kako se soočati in spoprijeti z vsem, kar otrok doživlja, najsi bo doma ali v družbenem okolju.
LAŽI VSENAOKROG
Strah in pomanjkanje samozavesti in samospoštovanja so korenine, iz katerih rastejo laži. Otroška laž je lahko posledica strahu, negotovosti, nepotrjenosti, nepozornosti, kritiziranja ali kazni. Veliko otrok potrebuje potrditev od staršev, sicer laganje postane nadomestek za starševsko pozornost, ki pa jo otroci jemljejo kot igro. Zgodi se tudi, da otrok pove po resnici, kaj se je zgodilo, in ga starši oštejejo, skritizirajo, kar otroka zelo prizadene, saj se ne počuti razumljen, sprejet, še manj, da je naredil karkoli narobe. Spet drugič se lahko kdaj zlaže, pa ni negativnega odziva staršev. Nobenega kaznovanja. Otrok to zelo hitro poveže in ugotovi, da je z resnico bil kaznovan, z lažjo pa se ni zgodilo nič slabega. Da se izogne negativnemu odzivu staršev in s tem bolečim posledicam, se vse bolj zateka k lažem, ki mu dajejo lažen občutek varnosti, sprejetosti. Res pa je, da se takrat ne zaveda, kam ga bodo take laži pripeljale dolgoročno in kakšne bodo posledice.
Po drugi strani pa lahko tudi starši otroku prikrivajo resnico. To je lahko resnica o očetu, ki je zapustil družino, da eden od staršev pije ali samomor v družini, lahko tudi nasilje v družini in tako dalje. Nekateri otroci pa premorejo tako nizko samospoštovanje, da lažejo pred prijatelji zato, da bi si pridobili status in občutek vrednosti, po katerem hrepenijo, ker ne verjamejo, da si ga zaslužijo taki, kot so. Potrebo po laži in prikrivanju resnice imajo zato, da bi bili sprejeti.
Zavedati se moramo, da otrok ni problem, temveč da otrok ima problem.
Ko posumite, da otrok laže, nikar ne stopite v » čevlje Sherlocka Holmesa«, v zalezovalca, izpraševalca in dokazovalca resnice. Pogovorite se z njim brez obsojanja. Pokažite mu razumevanje in sprejemanje, in ko se bo tako tudi počutil, skupaj iščite rešitev za nastalo težavo: kje je prišlo do kratkega stika v vajinem odnosu. Uspeh je možen, ko z otrokom vzpostavite pristen stik, da vam bo zaupal in se bo počutil sprejet.
ZASVOJENOST
Kaj pa, ko postane laž naše življenje? Mnoge ta ujetost potrebe po laganju iz otroštva spremlja kot senca tudi v odraslosti, verjetno zato, da bi se izognili neprijetni situaciji, kako bi skrili, prekrili neko svojo napako ali svojo slabost. Oseba in laž postaneta eno in nerazdružljiva. Vendar to niso več otroci, zdaj so odrasle osebe in kljub zavedanju, da z lažmi škodijo najprej sebi, saj bodo prej ali slej razkrinkani, s tem nadaljujejo. Velikokrat se zgodi, da po razkrinkanju svojih laži igrajo vlogo žrtve ali pa krivijo druge, da so se zaradi njih morali tako odzvati. Take osebe same sebe manipulirajo in končajo ujete v svojo zaslepljenost, ki nima zveze z resnico. Laž je kot najhujša droga in pot iz te zasvojenosti ni preprosta, zahteva veliko napora posameznika in močno željo, da se reši živega peska, v katerega se pogreza in se tudi prej ali slej pogrezne, saj se mu zaradi laži sesuva življenje kot hišica iz kart. Mnogi kljub temu ne bodo ničesar spremenili. Vsak je odgovoren za svoje življenje in vsakomur je tudi dana možnost in priložnost nekaj spremeniti, sebe – ne drugih.