Medtem ko se zdi, da se veliko ljudi spusti v duhovnost zaradi osebne koristi in razvoja, je pravzaprav tisto, kar izgubite zaradi življenja v duhovnosti, za vas najpomembnejše.
Sicer tega, kar izgubljamo, ne moremo izgubiti za vekomaj in stoodstotno. Izgubljeni »predmeti« se nam vsake toliko časa še javljajo, naznanjajo svoj obstoj – a so vedno manj močni, postajajo celo zelo blagi. Ker se ne počutimo več kot njihovi lastniki, se nam ne zdijo več pomembni, ne namenjamo jim več tolikšne pozornosti kot nekdaj …
Občutki, ki nas bodo ob ponovnem stiku z izgubljenim preželi, bodo seveda negativni, a izničiti jih popolnoma ne moremo. Tak je pač naraven proces energij.
Zavedati se moramo tudi, da duhovno prebujenje nikakor ni konec razvoja; pravzaprav se nam ob njem postavlja več vprašanj, kot dobimo odgovorov.
A ko dosežemo to »razsvetljeno« stanje ali pa se mu samo bližamo, bomo naštetih šest stvari opažali in čutili vse manj.
SOVRAŠTVO
V drugih po navadi sovražimo tisto, v čemer vidimo del sebe, ali tisto, česar želimo v sebi videti več. Duhovna rast pa nam pomaga, da dvignemo predse ogledalo in se vidimo slečenega do golih kosti.
Na svetu bodo vedno ljudje, ki imajo značilnosti, ki so nam neprijetne, vendar ljudje, ki izražajo te lastnosti, to počnejo na njihovi trenutni stopnji uma, in zgolj od nas je odvisno, ali dovolimo ali morda celo želimo, da njena zavest prevlada nad našo.
Duhovna povezanost nam pomaga, da pokažemo sočutje do tistih, ki se zmotijo, in nam daje možnost, da namesto sovraštva vsaj začnemo postopek strpnosti in odpuščanja!
LJUBOSUMJE
Prebujen um nam omogoča, da pokažemo občudovanje do tistih, ki delajo dobro, in si celo prizadevamo slediti njihovim stopinjam. Ko izgubimo zlonamernost in ljubosumje, znamo končno tudi iskreno ceniti dosežke drugih.
Ko druga oseba doseže tisto, kar si mi želimo, je povsem preprosto začutiti zavist, čeprav morda popolnoma brez slabih namenov. Ko se duhovno prebudimo, pa spoznamo, da smo vsi del istega organizma, uspeh nekoga drugega je tudi naš. In ko vidimo dosežke drugih, nam prav ti lahko pomagajo pri motivaciji, da tudi sami segamo v višine.
ANKSIOZNOST
Anksioznost se kaže kot življenje življenja, s katerim v resnici, s svojo bitjo nismo povezani. Naši hobiji, prijatelji, služba in način preživljanja časa lahko prispevajo k temu težkemu občutku tesnobe.
Duhovnost nam pomaga, da se povežemo s svojim resničnim namenom in tistim, kar nam je pomembno. Ko življenje preživljamo v skladu s svojimi pogoji in željami, popolnoma povezanimi s stvarmi, ki so za nas pomembne, se tesnoba počasi razblinja kot milni mehurčki.
Duhovnost tako pripomore k sprostitvi, ki je seveda popolno nasprotje tesnobe.
JEZA
Jeza je bolj ali manj zelo nezavedna vrsta vedenja. Na primer: ko nam »odnese pokrov« oziroma izgubimo živce, ne gre za premišljeno in načrtovano obnašanje.
Vendar je duhovnost zelo zavesten proces, ki nas nauči biti prisotne in v trenutku. Pomaga tudi pri soočenju in reševanju lastnih težav, pri čemer puščamo manj vprašanj nerešenih, a se tudi na te ne jezimo več, temveč mirno počakamo na primeren trenutek, ki bo prinesel tudi odgovore in rešitve, če so za nas potrebni.
NEGOTOVOST
Težko se je počutiti negotovo, ko si globoko povezan s svojimi vrednotami in veš, za kaj se boriš in za čem stojiš.
Duhovnost nam pomaga, da se povežemo s svojo identiteto in odstranimo plasti, ki so na nas morda ostale zaradi napačnih sanj, družbe, ljubljene osebe ali kakršnihkoli drugih vplivov, s katerim smo bili v stiku … Pomaga nam spoznati sebe, in ko resnično vemo, kdo smo, je veliko manj verjetno, da bomo delovali proti svoji pravi, lastni naravi, samo zato da bi lahko ugodili drugim.
STRAH PRED NEUSPEHOM
Ta strah gre z roko v roki z negotovostjo, saj ko enkrat odstranimo plasti negotovosti in dejansko vemo, kaj hočemo od življenja, se lahko neusmiljeno premikamo proti svojim ciljem.
Naši cilji naj bi bili strašljivi. Če jih ni, bomo morda želeli razmisliti o nekaterih večjih! A tudi neuspeh na poti k doseganju tega, kar si želimo v življenju, je normalen pojav. In duhovna povezanost nam tu pomaga, da se ne bojimo neuspeha in ga kot sestavni del svoje poti pač sprejemamo.
