Ozdravimo preteklost, da lahko zaživimo sedanjost

Preteklost je kot pajčevina, v katero je vtkano naše življenje otroštva, naše čustvene bolečine, ki oživijo vsakokrat, ko se jih dotaknemo s spomini. Seveda so tudi pozitivni, le da ti niso moteči.

A preteklost je čas, ki je minil. Ne moremo ga več živeti, lahko pa ga podoživljamo in s tem, vse kar se je takrat dogajalo – strahove, bojazni, razočaranja, izgube, neuspehe in tako dalje …

Doživljamo jih doživeto v sedanjosti, čeprav nimajo vzročne zveze s tem trenutkom.
Dojemanje in vpliv
Preteklost ni naša sovražnica, je tudi dobra učiteljica. Omogočala nam je izkušnje in učenje: kako shoditi, voziti kolo, prve črke v šoli, pesmice, kot otroci smo se povezovali s sovrstniki, se učili prijaznosti, strpnosti… Spoznavali smo, kaj je življenje in kako ga živeti, velikokrat po prepričanjih drugih, kaj je prav in kaj narobe.
A vse le ni bilo tako lahko. Koliko truda smo vlagali, ponavljali, bili tudi prizadeti, zavrnjeni, neuslišani, razvrednoteni … Vendar je vse to del življenjskih preizkušenj vsakogar. Res je, veliko vsega je bilo, tudi lepih stvari. Teh se z veseljem spominjamo in nas navdajajo s srečo.
Vsi trenutki, dogodki, izkušnje, ki pa so nas boleče zaznamovali, so se vtisnili v spomin vsake celice telesa in nas glodajo kot črv, a se tega niti ne zavedamo, ker to deluje v podzavesti. Zaradi nečesa, kar je bilo takrat nerazrešeno, smo ostali v krču, kot bi zamrznili. Ker so vsi spomini preteklosti shranjeni v vsaki celici telesa, vse čustvene reakcije čutimo telesno, kar je naporno in utrujajoče.
Vzemite si čas in za trenutek pozorno opazujte svoje telo ali pa če lahko prikličete reakcije na telesu; ko ste bili jezni, razočarani, žalostni, bili v strahu, v dvomih … Pomislite, kje na telesu, v katerem predelu se je kazala reakcija, mogoče kot bolečina, trganje, pikanje, mravljinčenje, zategnjenost, krči – na primer bolečine v želodcu, ko smo živčni ali bolečine v prsnem košu, ko smo žalostni. To vse nakazuje, da v sebi nosimo nerazrešene, nepredelane izkušnje, ki smo jih doživljali.

Kako preteklost vpliva na nas?

V večini primerov neprijetno, utrujajoče, mučno, s slabo voljo, včasih destruktivno. Odvisno kaj in kako smo doživljali naše izkušnje.

Opisala bom lastno izkušnjo.

Mislila sem, da sem imela vsesplošno lepo otroštvo, saj v mojem domu ni bilo grobosti, kričanja, pretepanja, pa vendar nekaj ni bilo kot bi naj bilo, da bi se dobro počutila. Res je, da se mnogih dogodkov iz ranega otroštva ne spominjam, kar samo nakazuje, da sem nekaj zelo potlačila, nekaj, kar se me je dotaknilo, neprijetno dotaknilo. To ne pomeni, da je bilo kaj narobe, ni pa bilo v soglasju z mojo potrebo kot otroka. Posledično sem vzgojila jezo za vrsto dogodkov in situacij, ki jih nisem dosegla, mogla realizirati, ko ni bilo po moje, ko je prevladalo prepričanje staršev. Občutek, da me ne razumejo, ne slišijo, ne upoštevajo, je živel. Ne vedno, a za otroka je lahko dovolj enkrat, da to doživi. Bila sem v zameri, razočaranju. Potlačila sem izražanje sebe, svojih želja, a v meni so vsi ti občutki bili na nek način živi in delovali. Ne tako izrazni, vendar so tu in tam privreli na dan, da sem jih čutila , telesno, neprijetno. Kot mnogi, lahko bi rekla večina ljudi, sem tudi jaz vse to potlačila globoko v podzavest. Bolj ko sem odraščala, bolj se je vse to krepilo in razraščalo v meni kot plevel.

Vsakokrat, ko mi je misel ušla v otroštvo in to, kar je bila zame bolečina, sem jo znova in znova podoživljala, kot bi se dogajala v danem trenutku. Vsakokrat sem se znova ranila, ko sem bila s tem v stiku. Časovno se je to začelo dogajati vse bolj pogosto, nekako imela sem to potrebo. Zakaj? Kaj me je nenehno gnalo v podoživljanje vsega neprijetnega?

Nisem razumela, še manj dojela, kaj si s tem počnem. Po eni strani potreba, da sem v samodialogu kritizirala starše, jih krivila, kaj so delali, obsojala, po drugi strani opravičevala svoj občutek krivde. Oklepala sem se te bolečine in nisem zmogla iz vrtinca ujetosti. Po vsakem takem ponovnem "soočanju" s preteklostjo mi je bilo še huje, še bolj se je v meni vse stopnjevalo in potrebo sem imela, da se pogosteje vračam v ta »pekel«. Vsaj tako sem ga čutila.

Vendar so se moje misli nenehno vračale v preteklost: kaj je bilo, zakaj je bilo, in po možnosti še v prihodnost: kaj bo, kako bo. Strahovi na osnovi preteklih izkušenj, da jih ne bi ponavljala in da mi ne bi sledili kot senca. Pa so mi, kljub vsemu, ker sem sama k temu pripomogla, ker sem preteklost oživljala v sedanjosti.

Telo je že kazalo prve znake, da nekaj ni v redu. Negativna ujeta čustva, so dajala prve signale, da napadajo moje telo. To je bil alarm, odločitev, da moram nekaj ukrepati, prevzeti vajeti v svoje roke in se ne prepuščati, padati pod vpliv bolečini iz otroštva in vsemu, kar me je sililo v »živi pesek«.

Kako se spopadati s preteklostjo?
Ni preprosto, je pa vedno možnost in pot, ko se za to odločimo. Da bi se lahko odločili in nekaj spremenili, je nujno, da najprej ozavestimo: kje smo ujeti, zakaj, kakšna je naša potreba in čemu vztrajamo v nenehnem podoživljanju bolečin preteklosti. Vsa negativna čustva nas omejujejo, da bi bili v sedanjosti lahko veseli, srečni, realizirani, zadovoljni …
Ne mislite, da boste kaj rešili s tem, ko nekaj odmislite, pozabite, odslovite ali pa se prepričate, da vse, kar ste boleče doživljali, ne obstaja več. Da je to možno zradirati. Ali pa da iščete krajše poti, v smislu, da bo nekdo drug nekaj naredil namesto vas, da vam ne bo treba. Lahko vam pomaga na tej poti, večji delež poti, ki jo morate prehoditi, pa je vaša naloga, vaša odgovornost do sebe. Če ne mislite tako, ste v globoki iluziji in zunanje situacije vas bodo prej ali slej opomnile, kje ste obtičali v preteklosti in česa niste predelali.
Primer
Če imate trn v telesu, se vprašajte, ali ga lahko odmislite, lahko pozabite nanj, da vas ne boli in da nimate s tem težav? Lahko, seveda, to je povsem mogoče. Vendar vas bo trn prej ali slej spet opomnil, da še vedno obstaja, da vas boli, saj se bo spodaj začelo gnojiti. Od vas je odvisno, ali boste še naprej trpeli bolečino, čeprav samo trenutno, vendar konstantno, in zanikali njegovo prisotnost, ali pa boste naredili vse, da ga izpulite in bolečine ne bo več.

Ta prispodoba nam daje vedeti, da je treba najprej ozavestiti boleče izkušnje iz otroštva in razčistiti, zakaj jim dajemo nenehno pozornost. Temu sledi sprejemanje preteklosti, ki nas obremenjuje, brez odpora, kar pomeni brez sodb do tega, kar želimo sprejeti, da se osvobodimo »okovja« preteklosti, ki nas omejuje, da ne moremo živeti v sedanjosti. Biti tukaj in zdaj. Naše misli se nenehno sprehajajo: preteklost – prihodnost, vendar je edina postaja, ki nam daje možnost, da se imamo lepo, da smo srečni, zdravi, izpolnjeni, SEDANJOST, s katero nato kreiramo prihodnost. To pomeni, da tako kot doživljamo preteklost, živimo sedanjost in ustvarjamo prihodnost. Ne dovolite preteklosti, da vam krade sedanjost in onemogoča prihodnost, torej živeti, kot želite. Ne morete se premakniti v prihodnost, če ste priklenjeni na preteklost in ne živite v sedanjosti.

Sami smo odgovorni za svoje življenje in le mi smo tisti, ki lahko spremenimo svojo sedanjost in prihodnost. Odločite se danes, ne čakajte na jutri, kar danes zamudite, se jutri ne more zgoditi.
Želim vam čudovito raziskovanje in potovanje v preteklost, poiščite svoj biser (sebe) in ga negujte z vso ljubeznijo, ker si to zaslužite.