Nekoč je obstajal otok, na katerem so živela vsa čustva in človeške vrednote: Dobra volja, Žalost, Znanje in med ostalimi tudi Ljubezen. Nekega dne so spoznali, da se bo njihov otok potopil, zato so pripravili svoja plovila, da bi ga lahko zapustili. Edino Ljubezen je želela ostati do zadnjega trenutka. Ko je bil otok tik pred tem, da se potopi, se je Ljubezen odločila poiskati pomoč.
V bližini je plulo Bogastvo in Ljubezen ga je vprašala: “Bogastvo, me lahko vzameš s seboj?”
“Ne morem, precej zlata in srebra imam na ladji, ni prostora.”
Zatem se je Ljubezen odločila vprašati Ponos, ki je šel mimo na veličastni jahti: “Ponos, rotim te, me lahko vzameš s seboj?”
“Ljubezen moja, ne morem ti pomagati,” odgovori Ponos. “Tukaj je vse tako popolno, lahko bi mi poškodovala jahto.”
Tedaj je Ljubezen zaprosila Žalost, ki je sla mimo otoka: “Žalost, prosim, vzemi me s seboj!”
“Oh, Ljubezen,” odgovori Žalost, “tako sem žalostna, da ne morem”.
Ko je Dobra volja šla mimo, je bila tako zadovoljna, da sploh ni slišala klicev Ljubezni.
Tedaj Ljubezen zasliši neki glas: “Pridi, Ljubezen, jaz te bom vzel s seboj.”
Bil je starec v majhnem čolnu. Ko so prišli do kopnega, se je Ljubezen izkrcala, starec pa je šel naprej. Ljubezen je bila tako srečna, da je pozabila starca vprašati za ime. Ljubezen je čez čas spoznala, koliko mu dolguje, zato je vprašala Znanje: “Znanje, ti sigurno veš, kdo me je rešil?”
“To je bil Čas,” je odgovorilo Znanje.
“Čas?” je vprašala Ljubezen. “Zakaj pa bi me Čas rešil?”
Znanje, polno modrosti, je odgovorilo: “Zato, ker je samo Čas sposoben oceniti, koliko je Ljubezen v življenju pomembna.”