Novice Svet24

Če smo kaj v tem času zares potrebovali, so to olimpijske igre. Končno je napočil čas, da mediji ne posvečajo več svoj prostor pokvarjenim in preračunljivim politikom, ki se obupno poskušajo zadržati na položaju do volitev.
Kot bioterapevt sem bil dvakrat na olimpijskih igrah. Izkušnja, ki se ne more primerjati z ničim meni znanim. Edino na olimpijskih igrah sodeluje več kot dvesto držav. Olimpijske igre so tudi edina prireditev na svetovni ravni, na katerih je dovoljen nastop samo tistim, ki to s svojimi športnimi rezultati zaslužijo. Vse ekipe bivajo v skupni olimpijski vasi, zato je to tudi predstavitev vseh kultur sveta. Izjema je samo Ameriška reprezentanca, ki iz meni neznanega razloga biva izven olimpijske vasi. Kljub temu, da si bogati to želijo, ne olimpijskih igrah ne morejo nastopiti če nimajo predhodno doseženih norm v rezultatu, vsaj ne kot tekmovalci ali v spremstvu športnikov.

Za športnike pa je že samo sodelovanje na olimpijskih igrah največ, kar lahko dosežejo. Zmaga na olimpijskih igrah pa je vrhunec športnikove kariere. Že izpolnitev kriterijev za nastop na olimpijadi je za večino nekaj nedosegljivega. Vseprisoten je fenomen, ko je športnik telesno izvrstno pripravljen, in vendar ustrezno temu ne doseže želenega in pričakovanega. Kljub temu, da je zmaga najbolj pomembna, pa sam kot bioterapevt na šport prvenstveno gledam mimo končnega rezultata; tekmovanje je le preplet dela in specifičnega in raznovrstnega znanja, predvsem pa o izidu odločajo vsi nivoji športnikovega bitja.

Kljub temu, da smo to realno pričakovali, nas je vseeno prijetno presenetila bronasta medalja Tadeja Pogačarja. V medijih lahko preberemo kot neverjetno, izjemno, ampak resnično. S tem je Tadej Pogačar dvema zmagama na Dirki po Franciji dodal še olimpijsko medaljo. Fotofiniš je odločil, da je za las zgrešil srebrno medaljo. Mislim, da to ni tako pomembno. Bil je po novem izjemnem uspehu brez besed. Človek, ki ni tega doživel, bi težko razumel in opisal vse te emocije. Sam sem se spomnil ko je Primož Kozmus postal v Pekingu olimpijski zmagovalec. Ko je igrala slovenska himna, so nas preplavile emocije, tudi govoriti nisem mogel.

Tadej pravi, da je vse dal od sebe, nisem vedel, ali sem drugi ali tretji, ampak ni pomembno, medalja je le medalja. To je ena najtežjih dirk, kar sem jih kadarkoli vozil. Vroče je bilo in zelo vlažno. Trpel sem, na zadnjem klancu sem poskusil z napadi in ti so se potem kar vrstili. Vse sem dal od sebe in na koncu mi je uspelo priti do medalje. Vedno sem imel v mislih zlato medaljo, a sem zadnja dva kilometra ugotovil, da je Carapaz premočan in se osredotočil na zaključni sprint, v katerem mi je adrenalin dal dodatnega pospeška. Seveda pri tem ne smemo pozabiti preostalih treh slovenskih tekmovalcev na današnji dirki, Jana Tratnika, ki je večino dirke diktiral tempo glavnine, Jana Polanca in Primoža Rogliča, ki so ga ovirale posledice padca na Touru.

Sam sem pri delu s športniki kot bioterapevt in trener v prvi fazi mojega dela s športnikom najprej poskušal približati razumevanje, da je šport namen, poslanstvo, ki mu ga je izbrala njegova duša. Torej je sredstvo za njegov razvoj na vseh ravneh, telesnih in duhovnih ali nad-telesnih. Športnikovo življenje nima posebnega namena le zanj, pač pa tudi za širšo skupnost. Nujno se je zavedati, da se vse dogaja z razlogom; ko v sebi prepozna nemirno energijo kot znak potrebne spremembe in globljega zavedanja, naj še posebej skrbno prisluhne svojemu telesu. Vse, čemur posveča pozornost, se bo razširilo in razvilo. Njegova športna dejavnost je možnost, da v sebi spozna in navzven izrazi svojo duhovno komponento. Šport je v tem primeru tudi sredstvo, ko športnik preverja in nadalje razvija svoje skrajne zmožnosti. Za izboljšanje rezultatov je vedno treba uporabiti nova spoznanja, tako tista, ki nastanejo na podlagi lastnih izkušenj, kot tista, ki mu jih posredujejo razni strokovnjaki. Tudi to bo pripomoček pri širjenju zavesti in stopnjevanju energije. Vse to je potrebno početi dnevno, več tednov, mesecev, leta. Na koncu bo nagrajen, četudi ne bo postal olimpijski zmagovalec - bo pa postal mojster svojega življenja.

Če športnik sledi poleg tekmovalnim še drugim ciljem, se bodo hkrati razvijale tudi njegove druge danosti. Pomembno za vsakega človeka je, da verjame in zaupa v tisto, kar dela; da razume, da nobena stvar, nobeno delovanje, ne more biti samemu sebi namen. Prav tako določena dejavnost, tako kot tudi določena športna disciplina, sama po sebi ne more biti bolj ali manj duhovna. Zavest se dviga le s pomočjo odnosa do nečesa, kar delamo mi vsi, pa naj si bo to športnik, ki se giba na sceni velikih denarnih vložkov, ali pa obrtnik, ki uživa v svojem poklicu. Seveda sam odnos kot tak še ne more zagotoviti uspeha; je pa predanost treningu in zaupanje v tim ter pričakovanje profesionalnega odnosa od vseh, ki kakorkoli sodelujejo v športu, osnova. Tako kot pri vsem, kar delamo, bi morale tudi v športu biti materialne koristi šele na drugem ali tretjem mestu po pomembnosti. Kaj je športnikova gonilna sila, spiritus agens, pa ve vsak sam pri sebi. Športnik naj se zaveda, da je ravno on tisti, ki s svojo voljo, namero in pozornostjo aktivira kozmične procese, torej Višjo zavest. S tem pa k sodelovanju prikliče tiste, ki so usmerjeni k podobnemu cilju. Kakršne so športnikove namere, razumevanje Sveta in okolja, toliko bo etičen in kreativno usmerjen v skupno dobro; podobne osebe pa bo tudi privabil v svoj strokovni tim. Vsi ki delajo z njim, v absolutnem smislu ustrezajo njegovemu trenutnemu stanju zavesti.

Posebno pozornost naj športnik nameni razvijanju in ohranjanju dobrih odnosov do okolja, še posebej pa naj neguje bližnje odnose s trenerjem, fizioterapevtom, maserjem in drugimi, ki vstopajo v njegovo biopolje. Naj se zaveda, da kljub temu da ima morda izjemne sposobnosti, brez oseb, ki ga podpirajo in strokovno vodijo, ne more uspeti v tako zahtevnem kolesju, kot so vrhunske športne prireditve. Pogosto športniki potem ko pridejo na vrh v pijanosti zaradi uspeha, včasih tudi iz sebične zaverovanosti vase, pozabijo na vse okrog sebe. Stara modrost pa pravi: »Ko se vzpenjaš navzgor, bodi dober z vsemi, ker se boš nekoč vračal in se z njimi ponovno srečal!«

Vsak športnik se v svoji športni karieri prej ali slej sreča z nizom izzivov, s pomočjo katerih bo preverjal svoj odnos in imel možnost korigirati razmišljanje. Negovanje pravilnih in tesnih odnosov s svojim okoljem je vedno na prvem mestu, to velja za vse ljudi. Res je, da se večino športnikov začne tega zavedati šele potem, ko se jim sistem podre, ko ne dosegajo želenih in načrtovanih rezultatov. Zavedajo se, da so bili le stroj, ki se izrabi ali pokvari, če ga ne vzdržujemo.

In na koncu se mi postavlja vprašanje, kako to, da tako športniki, kot podjetniki, kulturniki in ostali zmorejo delovati duhovno, nepristransko in v imenu višjega cilja, tega pa ne morejo politiki. Zdi se, kot da so politiki tisto najslabše, seveda so tudi izjeme, kar premore naša družba. Sam to koliko je kdo duhoven ne določam s tem kaj kdo dela, ampak kakšen odnos ima do tega kar dela. In v času korone, krize v društvu, nam ravno politiki kažejo sebe v najslabši luči, kažejo nam nasprotje od tega kako bi morali delovati. Morda pa je ravno dejstvo, da nam pokažejo kako ne bi smeli delovati, svojo sebičnost, kupčkanje, nesposobnost koristi, da bi spoznali drugi pol koristnega delovanja za družbo.

Upam, da se ne bodo sedaj politiki oglašali in pristavili svoj »lonček« k uspehu naših športnikov na olimpijskih igrah. Poznamo nekaj slabih praks iz preteklosti. Ko smo se vrnili iz olimpijskih iger z zlato medaljo, se je takratni predsednik vlade, ker so bile volitve blizu kar sam povabil v Brežice na proslavljanje medalje. Seveda so ga ljudje, kot se spodobi izžvižgali in je lahko sam spoznal kako je osovražen med ljudmi. Takšnih primerov poznamo več, omenjam samo še enega. Ko so naši košarkarji osvojili evropsko prvenstvo, je na igrišče stopil predsednik države. Zdi se, kot da je gluh za to, da politikom tam ni bilo mesta.