Žal imam pri tem kratek spomin za imena, znamenitosti in druge različne podatke iz zgodovine. Ne pozabim pa, kaj sem nekje doživela, ne pozabim ljudi, ki so bili v nekem trenutku zame pomembni, čeprav sem jih morda srečala samo enkrat v življenju in ne pozabim mini razsvetljenj, ki me na potovanjih prešinejo ob posebnem stiku mojega notranjega stanja in zunanjih okoliščin.
Vedno potujem tja, kamor me pokliče srce. In čeprav se je že večkrat zgodilo, da mi ni bilo jasno, kako se bo katero od “poklicanih” potovanj uresničilo, ali zaradi denarja, ali možnosti dopusta, ali ustrezne družbe, ali zaradi česa tretjega, se je, kadar je bil klic res močan, vedno vse sestavilo.
Kraji, ki nas nagovorijo, nas pokličejo, so pomembni. Vsaj meni se je to potrdilo skozi številne globoke izkušnje, ki sem jih doživela na različnih koncih sveta.
Sama čutim, zase pravzaprav vem, da smo vsi – stare duše še toliko bolj, skozi različne inkarnacije pustili določene delčke sebe v enih drugih časih in prostorih. In ko enkrat začnemo zavestno potovati v sebe, odkrivati svoje globine, se temu odzove tudi naša duša in nas intuitivno pošilja tja, kjer te delčke lahko ponovno dobimo nazaj. Ti nam namreč pomagajo, da spet postanemo celostni.
Velikokrat se niti ne zavedamo, kateri delček sebe se nam nekje vrne, ampak če ste kdaj doživeli občutek, ko ste se v določenem kraju, kjer ste bili prvič, počutili, kot bi prišli domov, ali pa ste tam srečali koga, ob katerem ste začutili, da ga poznate od nekdaj, veste, kaj imam v mislih. Oboje nas odpre, se nas dotakne, nas spremeni. Včasih se ob tem nekaj znotraj nas postavi na svoje mesto, včasih pa, ravno obratno, najprej vse razpade, da se potem lahko na novo sestavi v drugačni perspektivi. V takšnih doživetjih so vedno velika darila.
Morda pa res drži to, kar vsi astrologi vidijo v moji astrološki karti, namreč da me moja usoda najbolj podpre, če grem čez mejo. Dobesedno.
Sama nikoli ne bom pozabila občutka, ko je letalo pristalo v Cuscu v Peruju in sem ob pogledu skozi okno začela jokati od sreče, da sem doma. Pa mojega sprehoda po glavni ulici do pariškega Moulin Rougea, ko sem se v energiji prestavila v en drug čas in na nenavaden način srečala Bena, tudi iz enega drugega časa … Pa kampa pod Mount Shasto, kjer sem čutila vibracije domače Lemurije in za dva dni popolnoma izgubila občutek za prostor in čas. Pa templja Tiwanaku v Boliviji, ki mi je odprl portal do Plejad. Pa sufijskega obreda Zikr v Bosni, ki je prebudil mojega notranjega mistika.
Zame so vsa potovanja v kraje, ki me pokličejo, tudi potovanja v sebe. In prav na potovanjih največkrat doživim največjo čarobnost življenja. Morda zato, ker se takrat še bolj kot sicer odprem za spontanost, pa se mi zato tudi življenje odpre v svoji najbolj mistični luči. Morda pa res drži to, kar vsi astrologi vidijo v moji astrološki karti, namreč da me moja usoda najbolj podpre, če grem čez mejo. Dobesedno.
