Zvezdana Martiča se marsikdo spomni še iz časov, ko je vodil Dnevnik, slikovito opisoval svoja potovanja po Avstraliji in nazadnje gledalcem pred malimi zasloni predstavljal zapleteno nezapleten svet računalništva. Slabo desetletje pozneje se voditelj vrača pred kamere, tokrat v vlogi moderatorja v Polnočnem klubu.
Po devetih letih ste se vrnili na male zaslone. Načrtovano ali povsem naključno?
Moja vrnitev je bila povsem spontana. Klicala me je urednica Danica Lorenčič in me vprašala, ali bi me zanimalo vodenje Polnočnega kluba. Priznam, da sem bil nad njeno ponudbo presenečen, a po temeljitem razmisleku sem si rekel, zakaj pa ne! Oddaja je dobra, ekipa tudi, teme pa so take, da bi zanimale tudi mene …
Ste pogrešali delo pred kamero?
V bistvu ne, saj sem zelo veliko delal in se nisem zavedal, da mi to manjka. Dokler nisem vodil prve oddaje in se ob tem krasno počutil! Vse skupaj je bilo tako domače, kot da tega nikoli ne bi prenehal početi.
Polnočni klub so do zdaj večinoma vodile ženske …
To je bil tudi eden od razlogov, da so me povabili k sodelovanju, saj so ugotovili, da jim manjka moških. Šlo je za pozitivno diskriminacijo. (Smeh.)
Menite, da obstajajo pogovori o temah, ki jih lahko predstavnice nežnejšega spola vodijo bolje?
To je spolzko področje. Navadno na taka vprašanja odgovorim, da ljudi ne ločim po spolu, višini, debelosti ipd., temveč jih delim na dobre in slabe. Če si dober voditelj, lahko dobro izpelješ pogovor o katerikoli temi, če si slab, težko izpelješ vsako. Seveda ti nekatere teme bolj ležijo, pomembno je tudi, da se ujameš z gosti in z njimi vzpostaviš kemijo; potem pogovor teče bolj naravno ter v smer, ki si jo predvidel.
