Še malo in obiskal nas bo prvi dobri mož Miklavž. Vprašanim znanim obrazom je v otroštvu nosil drobnarije, kot so sladkarije in sadje, ki so se jih zelo razveselili. Manj pa so se šibe in njegovih spremljevalcev parkljev, ki so jim nagnali strah v kosti. Prvi dobri mož še vedno ni pozabil nanje, eden izmed znanih pa upa, da mu bo poleg dobrot prinesel knjižico slovenskih planinskih poti, ki jo je izgubil, in bo žige spet zbiral od začetka.
Pevka Nina Donelli
Zdaj, ko sem odrasla, dobim mogoče kakšnega parklja, ki jih prodajajo v trgovini. To mi prineseta mami ali sestra. Ko sem bila majhna, smo dobili mandarine in sladkarije, pa tudi šiba je bila vmes. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko sem bila stara okrog devet let in smo s petimi prijatelji šli na neki dogodek, kjer so bili Miklavž in parklji, naši starši pa so šli na pijačo v gostilno. Trije parklji so nas začeli loviti. Zbežali smo na stranišče in nikoli ne bom pozabila trenutka, ko smo ravno zaprli vrata in smo hoteli zakleniti, pa je parkelj notri potisnil vrata. Vsi smo bili zelo prestrašeni, še zdaj imamo to pred očmi. Potem smo morali zmoliti en očenaš, nato smo lahko šli.
Igralka Barbara Vidovič
Običajno si damo na predvečer v škornje oreščke in mandarine. To je naša navada v družini še iz mojega otroštva. Seveda se za vsakega najde tudi šiba. Ampak mora biti zlata, z rdečo pentljico. Potem veš, da ti jo je res prinesel Miklavž, a samo kot opozorilo. Hudičkov oziroma parkljev sem se vedno malo bala, še danes. A če prenesem na življenje, radi pridejo, kadar nam nekaj dobro uspeva ter nas opozarjajo, naj ne bomo preveč objestni in pohlepni.
Glasbenik Jure Tori
Za Miklavža dobim sadje, čokolado in kruhastega parklja. Ko sem bil še otrok, je bil to res praznik in v pričakovanju mnogih daril. Enkrat se je zgodilo, da so doma strašili s parklji. In takrat je šlo zares. Bilo me je zelo strah. Večjih množičnih dogodkov pa se le redko udeležujem. Tudi miklavževanje ni izjema. Šibo bi si zaslužil.
Glasbenica Severa Gjurin
Spominjam se, da je bilo vedno kaj malega okoli Miklavževih dni. Pomaranče, orehi, včasih manjša igrača. In čokoladice, zavite v kaj posebnega, kot je še danes. Ko sem bila majhna, smo šli kdaj pa kdaj v hrup in bilo je nekaj teh strašnežev, ja. Bili so mi tudi srhljivi parklji, ampak se ne spominjam, da bi jih vzela zelo resno, bolj kot neko predstavo. Zdaj na miklavževanja ali druge sprevode hodimo, kot nanese čas. Seveda, tudi kramarija naj bo, pa lučke, sedem različnih sočasnih vonjav, glasni klepeti in smehi, samoreflektivne tuge in naj bo hvaležnost, da si lahko živ in da si zdrav. Lepo je, če je lahko glavna dušna misel tega nasičenega meseca to, da se ozreš k sočloveku, bližnjemu ali neznancu, pa si tam prisoten, ljubeč in odprt. No, pa piškotki. Doma sem se na božič že začela pripravljati, všeč mi je ta čas. V tem mesecu, kar zadeva glasbo, se predvsem pripravljam na koncert, ki ga imam s svojo zasedbo prav za konec meseca. Tam bomo za sladokusen dan igrali tudi nekaj povsem novega, saj je moj nov album Pomlad tik pred izidom. Zato bo silvestrski večer v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah 31. decembra letos glasbeno zame prav poseben večer. Z zasedbo, Dejan Lapanja in Uroš Rakovec na kitarah, Danijel Bogataj na violini in kitari, Žiga Golob na kontrabasu ter Blaž Celarec na bobnih in tolkalih, smo se skupaj lotili tudi novega albuma Pomlad. Zelo se veselim, da je izid plošče blizu in da bom lahko svojo novo glasbo s poslušalci delila že kmalu.
Igralka Saša Mihelčič
Na Miklavževo jutro nas je pričakal okrašen krožnik s čokoladicami, domačimi medenjaki, mandarinami, kakšnim svinčnikom, radirko, zvezkom, nogavičkami. To je bil poseben dan, ko si še v pižami, pred zajtrkom, lahko jedel čokoladice. In ta značilen vonj medenjakov, mandarin in cimeta mi vsako leto znova pričara tisti čas. In ko se v teh poznojesenskih dneh proti večeru nebo obarva rdeče, me spomni na rek, ki sem ga slišala kot otrok, da Miklavž peče piškote. Parkljev se nisem bala, verjetno sem bila na pridni strani. Ali pa tako na varnem, da se mi je zdelo, ne, šiba ne more do mene, čeprav se je dobro spomnim. Ob Miklavžu vedno hodi tudi parkelj, tako kot v življenju. Mami je ohranjala rituale dolgo, že ko smo stopali v odraslo dobo, in prija, kdo pa si ne želi občasno odmika od zahtevnega odraslega sveta. Še danes imam rada te praznike, čas, ko so pravljice bližje in se nas skrivnostno dotika. Na miklavževanje ne bom šla, ker so mi prazniki bolj čas odmika in druženj v ožjih krogih, rada pa se sprehodim po okrašenem mestu.
Voditelj Robert Pečnik - Pečo
Šibe mi nikoli ni prinesel, ker je bil mali Pečo zelo priden fant. Sicer pa je bil Miklavž pri nas tisti dobri mož, ki je skromno odprl veseli december. Vseeno sem ga nestrpno in z veseljem pričakoval. Ponavadi je prinesel mandarine, parklja iz kruha, ki ga še dandanes izredno rad namočim v belo kavo, ter nogavice, šal ali kapo. Letos sumim, da mi bo poleg dobrot prinesel knjižico slovenskih planinskih poti, ki sem jo izgubil, in bo treba žige zbirati od začetka. Naj se veseli december začne!
Voditeljica Monika Tavčar
Prvi spomin iz mojega otroštva je, da je bil prav sveti Miklavž tisti dobri mož, ki je v našo družino prinesel veliko veselja. Najprej veselje ob sladkarijah in darilih, ki so bila pravzaprav drobne pozornosti: mandarine, orehi, čokolada, medenjaki … in kako vesela sem jih bila! Ja, priznam, tudi šiba je bila kdaj zraven, a verjamem, da bolj za šalo kot zares, saj sem bila zelo priden otrok. (smeh) Kljub temu sem vsako leto na vso moč bežala pred luciferjem in parklji, ki so strašili po domači ulici ali vasi, kamor smo šli na obisk. Mogoče me je čisto malo strah še danes, ko jih zagledam, čeprav se veselim, da se bom 5. decembra zvečer spet odpravila po domači Škofji Loki v upanju, da me zvečer na vratih ponovno pričaka kakšno sladko presenečenje.
Oblikovalec in kulinarični bloger Sašo Šketa
Prvi dobri mož mi prinese kakšno drobno sladkost, mandarine in čokolado – čisto klasično, ampak vedno lepo. Šibo sem dobil bolj za šalo, nikoli resno. Miklavževanja iz otroštva se spominjam kot čarobna, čeprav sem imel vedno malo treme pred parklji, še posebej ko so zaropotali z verigami! Letos bom verjetno obiskal miklavževanje, da bom podoživel praznično vzdušje in se zagnal v praznični december.
Pevka Natalija Kolšek
Zdaj, ko so otroci že veliki, Miklavž ostaja le še v spominih, saj ne prinaša daril, šibe pa nikoli ni nosil v našo družino, ker smo vsi zelo pridni. Namesto šibe in kazni vzgajamo s pohvalo, ki je obrodila sadove. Parklji mi nikoli niso bili simpatični, tudi otrokom ne, zato miklavževanj nismo obiskovali. Ko so bili še manjši, so seveda tudi za Miklavža dobili kakšno darilo, ampak res manjše, saj je Božiček poskrbel za kaj večjega. Ko sem bila še sama otrok, pa so nas bolj strašili s parklji. Spomnim se, da je ata enkrat z verigo potegnil po vratih in me je bilo zelo strah, saj sem bila prepričana, da nas je obiskal parkelj. In tudi tega se spomnim, da smo bili otroci v času Miklavža bolj ubogljivi, saj so nas opozarjali, da k porednim pride parkelj.
Kuharska mojstrica Kaja Jamnik
Pri nas Miklavž prinese darila samo otrokom, pa še to nekaj malega, pižamo, tople nogavice, pomarančo in seveda obvezno šibo. Šibo smo vedno dobili poleg darila in smo jo shranili za tepežen dan, dan smo potem šli otepat. Brez šibe ni bilo Miklavža. To mi je ostalo v zelo lepem spominu. Vedno smo imeli zelo lepe večere, s sestro sva imeli velik plišasti žakeljček v obliki škornja, ki sva ga obesili na vrata, potem pa sva nestrpno čakali, da se je žakeljček napolnil. Parkljev sem se zelo bala, ponavadi je tisti večer, ko je hodil Miklavž, vedno na rolete potrkal sosed in mi smo mislili, da je parkelj. Miklavževanja se ne udeležujemo, si ga pa pričaramo doma: zberemo se pri nas doma, tudi moja dva nečaka, in potem nestrpno čakamo na Miklavža in parklje, da pridejo v hišo. Otroci mu zmolijo Svetega angela in potem dobijo darila. Mi odrasli pa se družimo ob dobri hrani in pijači.
