Aleksandar oz. Sašo oz. Sale je na začetku intervjuja vljuden in ustrežljiv, a tudi precej resen, zadržan in previden – v nasprotju z vtisom, ki ga daje na odru: tam je samozavesten, energičen, klepetav. "Nisem vajen intervjujev," pove v opravičilo in doda, da je pravzaprav tudi sicer previdna in zadržana oseba. Med pogovorom se sicer sprosti, a še vedo ves čas pazi, kako in na kaj odgovarja.
ČEFURJI RAUS!
Vrhničan, ki že 10 let živi v Ljubljani ("Sem Vrhničan v Ljubljani. Ooo, Im an Alien …," smeje zapoje) in dobrih 12 let deluje v skupini Dejmo stisnt teater, prizna, da ga sedaj zaradi serije in predstave sem ter tja kdo prepozna na ulici in ga pozdravi. "Ne domišljam si, da sem zato kaj več, zvezda. Po mojem mnenju pri nas zvezdnikov sploh ni," je prepričan. Ali pa za njim zavpije čefur, vendar tega ne jemlje kot žaljivko. "Čeprav je odvisno, kdo ti to reče in kako. Mislim pa, da sta knjiga in predstava povzročili spremembo dojemanja izraza čefur, ki je izgubil negativni naboj. Včasih je pomenil nekaj čisto drugega kot danes – danes je to subkultura. Zanimiva je, ker najdeš v njej in Slovence in Bosance in Madžare in … vse!" Spada v to kategorijo tudi Aleksadar? "Imam "čefursko" ozadje, če temu tako rečemo, nisem pa nikoli "fural" tega stila. Verjetno pa sem zaradi tega ozadja vseeno lažje delal predstavo." Aleksandar je predstavo Čefurji raus! v enem letu odigral že več kot 160-krat, kljub temu se je še ni naveličal. "Sploh ne! Če je nekaj dni ne igram, jo kar malo pogrešam, čeprav je takšna predstava precej naporen zalogaj," prizna z nasmehom. "Pred vsakim nastopom čutim vznemirjenje, po predstavi sem poln adrenalina, potem pa s kako prho vse te občutke izmijem."
ODPRTIH OČI
Aleksandar trenutno igra tudi v seriji Danes dol, jutri gor. "Iz produkcijske skupine Mangart, ki producira serijo, so prišli pogledat predstavo Čefurji raus! in me povabili na mini avdicijo. Dobil sem vlogo. Snemanje je potekalo brez težav, bili smo super ekipa, odlično smo se ujeli in se zelo zabavali." Zanimivo je, da Aleksandar ni diplomirani igralec. "Zase bi rekel, da sem igralec, nisem pa akademski igralec. Nikoli nisem šel na sprejemne izpite, nekaj časa sem razmišljal o tem, nato pa sem se vpisal na gradbeništvo, ker me je v otroštvu to področje zelo zanimalo. Kmalu sem spoznal, da tega pravzaprav ne bi rad počel vse življenje, zato sem se odločil za družboslovje, ki je zelo širok pojem in nudi širok pogled na različna polja, ter se prepisal na FDV, smer komunikologija." Aleksandra zanimajo številne stvari, zase pravi, da je predvsem človek, ki gre skozi življenje z odprtimi očmi. "Življenje skušam dojemati široko, gledališče pa je polje, ki ti to ponuja: raziskovanje samega sebe, sebe v odnosu do drugih …"
PRIHODNOST?
Z igralstvom se je prvič resneje srečal, ko je na Vrhniki pred 15 leti začel delovati Dejmo stisnt teater, ki se mu je nekaj let pozneje tudi pridružil in mu je še vedno zvest. "Gledališče samo me je zelo pritegnilo. Ne bi pa rekel, da sem si že kot otrok želel nastopati ali biti v središču pozornosti." Zanima ga veliko stvari in je zelo razmišljajoč, družbeno kritičen in radoveden človek – ali se tudi v prihodnosti vidi kot igralec ali se bo morda podal v kakšne druge vode? Hitro in prepričljivo odgovori, da ne razmišlja vnaprej tako, kot večina ljudi. "Najemajo stanovanjske kredite za obdobje 30 let, ne vedo pa niti, kaj bo z njimi čez pet let. Jaz nisem tak, saj pomislim na prihodnost, ampak si ne črtam natančne poti, prepustim se, kam me bo življenje popeljalo ..."
