Skupina Prismojeni profesorji bluesa, ki jo sestavljajo Julijan Erič, Zlatko Djogić, Miha Ribarić in Aleš Uhan, je pred kratkim po štirih letih postregla z novo avtorsko skladbo z naslovom Devil Got Me Shakin', s katero napoveduje tudi novi album. A to ne pomeni, da so fantje vmes spali na lovorikah. Ves čas namreč nastopajo. Sešli smo se pred njihovim koncertom v Taquerii Unomas.
Kako gredo skupaj tacosi in vi?
Miha: Naša glasba je vesela in temperamentna kot značaj južnoameriške hrane. Še raje od tega pa imamo hrano za dušo, takšno, ki je blizu r'n'b-ju in bluesu in ki jo imajo radi Afroameričani iz New Orleansa in Louisiane, zato se tudi v naših besedilih najdejo prispodobe o tej hrani.
Julijan: Tacosi so dobro zapečeni, mi smo pa že kar prismojeni.
Aleš: Tako da v bistvu iztegujemo roke po tej normalni pečenosti, da se spravimo ven iz prismojenega.
Kateri od vas pa je največji gurman in kateri najboljši kuhar?
Aleš: Gurman definitivno Miha.
Miha: Pa zagotovo tudi najslabši kuhar.
Aleš: Sicer tega še nismo preizkusili. Nismo še kuhali drug za drugega.
Julijan: Mogoče bo to prišlo bolj v modo, ko bomo malo starejši, pa ne, da je to kaj povezano s starostjo.
Aleš: Imamo srečo, da nas zelo lepo pogostijo, kjerkoli že igramo.
Skupaj pa na počasnem ognju kuhate novi album. Napovedali ste ga s singlom in videospotom Devil Got Me Shakin. Nam lahko razkrijete kaj več o prihajajoči plošči?
Julijan: Ustvarjamo jo zelo neobremenjeno in spontano, saj se nam nikamor ne mudi. S tem singlom smo samo napovedali, da spet delamo, saj štiri leta nismo izdali ničesar novega. Imamo kar nekaj materiala, tako v angleščini kot v slovenščini, kaj bo končalo na albumu, se bomo pa tudi mi pustili presenetiti. Izdajo načrtujemo pozimi ali spomladi prihodnje leto. Do takrat pa pričakujte še kakšen singel, dva ali tri. Trenutno pripravljamo novo pesem Hit the town, ki bo tudi na albumu.
Hudič vas je, sodeč po naslovu zadnjega singla, že tresel. So se vam oglasili tudi angeli?
Miha: Jaz sem doma iz Stične, tako da sem že od rojstva zaznamovan. Mogoče bo pa naslov plošče Angeli in demoni.
Po prvi plošči Family leta 2016 ste se odpravili tudi na večmesečno turnejo v ZDA. Kako je bilo? Bi se še vrnili tja?
Miha: Bila je odlična in nepozabna izkušnja. Karkoli slišite iz medijev, da je tam slabo, ni res. To je samo medijsko potvarjanje, ki mu ne smete nič verjeti. Tudi tam so dobri ljudje tako kot tukaj. Nihče te ne oropa samo zato, ker si tak ali tak. Zagotovo so tudi nevarni predeli, ampak mi nismo bili priča ničemur takšnemu. Če se znaš obnašati, mislim, da se ti vrne z enako mero. Seveda bi še šel tja, saj je tam izvor te glasbe, ki jo obožujemo in igramo.
Kje ste se okužili s temi ritmi? V Stični jih verjetno ni ravno slišati na vsakem koraku ...
Miha: Težko, že v Ljubljani redkokdo posluša tako glasbo.
Aleš: Z vinilnih plošč naših staršev.
Miha: Morda, čeprav moji niso imeli teh vinilov, imeli so The Beatles in Black Sabbath, kar pa ni niti blizu New Orleansu.
Julijan: Naših prvih pet koncertov je bilo sicer v Stični in domačini so nas zelo lepo sprejeli.
Julijan: Najprej smo igrali blues in rock'n'roll, potem pa sta Zlatko in Miha začela poslušati zelo funk črnsko glasbo in smo začeli tudi to mešati zraven. Med odraščanjem pa smo se še bolj odprli žanrom, tako da si zdaj ne postavljamo več nobenih omejitev pri tem. In očitno je to, kar delamo, zelo všeč tudi slovenskim poslušalcem. Nismo res izjemno popularni, še vedno pa ljudje radi prihajajo na naše nastope. Zadnjič smo nastopali tudi za gimnazijce in so bili navdušeni. Niso mogli verjeti, da to obstaja tudi pri nas.
Od kod vam toliko energije na nastopih?
Julijan: Ogromno nastopamo, tako da imamo precej kondicije. Zelo tudi uživamo v družbi drug drugega in v glasbi, ki jo delamo, tako da nam kar ne zmanjka entuziazma.
Zlatko: Zdi se mi tudi, da smo v življenju, ki ni povezano z glasbo, tako kulturni in prijazni, nekje pa moramo potem dati ven malo norosti. To se mi zdi dober kanal, ker nikomur ne škodi.
Miha: To si lepo povedal. Točno tako, kot ima Sepultura tisto pesem Stronger than hate. Metal ni sovražna ali agresivna glasba, ker gre v resnici za ventil. Ko izraziš vsa čustva, ostane le še zen. Zato naslov Stronger than hate.
Vaš simbol je črna mačka, ki pregovorno prinaša nesrečo. Sklepam, da niste vraževerni?
Zlatko: Res je, da je črna mačka simbol nesreče. A da lahko ustvarjaš takšno glasbo, kot je blues, moraš biti nesrečen. Nesreča je tudi tisto, kar te oblikuje kot človeka.
Julijan: Tega mačka smo nekoč dobili za darilo in se je obdržal. Všeč nam je, ker ima tak smešen, a hkrati zagoneten izraz, ne veš prav natančno, kaj si misli, in to se nam je zdelo dobro, ujema pa se tudi s konceptom naše glasbe.
Ima maček kakšno ime?
Zlatko: Ne, maček je. Tudi če bi imel mačka doma, bi mu rekli maček.
Aleš: V videospotu za pesem Prismojeni?, kjer si lahko na začetku izbereš svojo vlogo, ki jo boš igral v računalniški igrici, mu je ime Black Kat.
