Gospod Jones je zaprl oči 3. novembra v starosti 91 let. Bil je producent, pisec glasbe, skladatelj, aranžer in televizijski in filmski producent. Zlahka se je gibal med zelo različnimi glasbenimi žanri, sodeloval je z velikimi imeni kot so Frank Sinatra, Count Basie, produciral pa je tudi tri največje albume Michaela Jacksona, Off the Wall (1979), Thriller (1982) in Bad (1987).
Evropske in afriške korenine
Quincy Delight Jones Jr. se je rodil 14. marca 1933 v Chicagu kot starejši od dveh sinov matere Sarah, bančne uradnice in istoimenskega očeta, polprofesionalnega igralca baseballa in mizarja iz Kentuckyja. V svoji biografiji in tudi še kasneje je raziskoval svoje prednike in ugotovil, da je njegova babica po očetu potomka sužnjev v Kentuckyju, dedek pa iz Walesa. Še več, po materini strani korenine segajo v družino Lanier, iz katere izhaja tudi pisatelj Tennessee Williams, Lanierji pa so francoskega porekla. Družina se je v Chicago preselila iz Kentuckyja v času velike migracije, njegov mlajši brat Lloyd pa je bil inženir na televizijski postaji v Seattlu. Za glasbo ga je navdušila mama, ki je vedno prepevala religiozne pesmi in soseda Lucy Jackson, katere klavir je slišal skozi stene in ko je lahko sam poskusil igrati, je več časa preždel za sosedinem klavirjem kot doma.
V otroštvu je mama duševno zbolela in so jo premestili v psihiatrično ustanovo, oče se je ločil in ponovno poročil z Elvero Jones, ki je imela že tri svoje otroke, Quincy pa je dobil še tri polbrate in sestre. Med drugo svetovno vojno je oče družino prestavil v Seattle, kjer je delal v ladjedelnici, pozneje pa v Seattle, kjer je Qunciy Jones končal srednjo šolo, v tem času pa se je naučil igrati trobento in aranžirati skladbe. Skupaj s sošolcem Charlesom Taylorjem sta že od 14. leta igrala v orkestru vojaških rezervistov in tam je Jones dobil veliko izkušenj za naprej.
Študij, a ne do konca
Jones je bil star 14 let, ko je v nekem klubu videl igrati Raya Charles, ki jih je štel 16. Pozneje je večkrat omenil, da je bil slepi glasbenik z juga navdih za njegovo lastno kariero, veliko pa je prispevala tudi očetova delovna etika, saj je vedno govoril, da ko se delo začne, ga je treba končati in to dobro. Leta 1951 je dobil šolnino za univerzo v Seattlu, po enem semestru pa se je prestavil v Boston na današnji glasbeni kolidž Berklee, kjer je v nekem baru tudi igral jazz. Ko je dobil ponudbo, da se kot trobentač pridruži ansamblu Lionela Hamptona, je študij obesil na klin in začel svojo profesionalno kariero.
Lačni mojstri
Ko je bil na turneji s Hamptonom, je pokazal svoj talent za aranžiranje, potem pa se je preselil v New York in dobil delo za pisanje aranžmajev za Sarah Vaughan, Dinah, Washingotn, Counta Basia in Dukea Ellingtona. V začetku 1956 je sprejel začasno delo pri CBS-ovem orkestru in tam igral od januarja do marca drugo trobento, tudi ko je nastopil 21-letni Elvis Presley v svojem šele šestem televizijskem nastopu. Po tem angažmaju je postal trobentač pri Dizzyju Gillespieu in šel z njim na azijsko in afriško turnejo, po vrnitvi pa je podpisal pogodbo z ABC Paramountom in prevzel vodenje njihovega orkestra. Še vedno ni opustil niti akademskih načrtov, zato je 1957 odšel v Pariz, kjer je študiral kompozicijo in glasbeno teorijo, hkrati pa je vodil francosko založbo Barclay, izpostavo ameriškega Mercuryja.
V petdesetih je odigral več evropskih turnej z jazzovski orkestri. Kot glasbeni direktor jazzovskega festivala Harolda Arlena Free & Easy je Arlenove glasbenike sestavil v 18-članski big band, v katerem sta bila basist Eddie Jones in še en trobentač, Reunald Jones (nobeden od njih ni v sorodu). Prečesali so Evropo in Ameriko, dobivali same pohvale, a zaslužek je bil premajhen za tako veliko zasedbo, tako da je na koncu vse skupaj propadlo, Jones pa se je znašel na robu bankrota.
»Imeli smo najboljši jazz orkester na planetu, a smo dobesedno stradali. Takrat sem spoznal, da glasba in glasbeni posel nista eno in isto. Če sem hotel preživeti, sem se moral naučiti razlikovanja.«
Iz težav mu je pomagal Irving Green, šef Mercurya, ki mu je posodil denar in ga zaposlil kot glasbenega direktorja newyorške podružnice.
Preboj in vzpon
Leta 1961 je Jones napredoval v podpredsednika Mercuryja, postal je prvi temnopolti direktor na tem položaju. Istega leta je napisal tudi svojo prvo filmsko glasbo za film Zastavljač (1964), prvega od 40 večjih filmov, v katerih je podpisan kot avtor glasbe. Po uspehu filma in glasbi še za dva druga, je zapustil Mercury in se preselil v Los Angeles, 1965 pa je bil že zelo iskan pisec glasbe. V naslednjih sedmih letih je napisal glasbo za številne uspešnice, med njimi Hodi, ne teci (1966), V vročici noči (1967), Mackennino zlato (1969) in Italijanski posel (1969), pa tudi teme za televizijske oddaje, med njimi poznate Bill Cosby Show. V Šestdesetih je aranžiral za Ello Fitzgeral, Peggly Lee, Sarah Vaughan in Franka Sinatro, snemal pa je tudi svoje solo projekte in skladbe, med katerimi je zelo znana Soul Bossa Nova, ki jo poznate kot nosilno temo iz filma Austin Powers. Med številnimi glasbeniki, ki jih je produciral, je bila tudi Lesley Gore, Jones je podpisan na vse štiri single, prodane v več kot milijon primerkih, najbolj znana je It's My Party.
Sedemdeseta in film
Quincy Jones je v sedemdesetih produciral več albumov Franka Sinatre, 1978 pa glasbo za The Wiz, glasbeno priredbo Čarovnik iz Oza, v kateri sta nastopila Diana Ross in Michael Jackson, za Jacksona pa je potem kot rečeno pričaral tri najbolj uspešne albume. Leta 1985 je Jones debitiral tudi kot filmski producent. Njegov film barva Škrlata, v njem sta debitirali Whoopi Goldberg in Oprah Winfrey, je bil nominiran za 11 Oskarjev, dobil pa ni nobenega. Film je režiral Steven Spielberg, Jones pa je ob Newmanu, Silvestriju in Johnu Williamsu edini preostali skladatelj, ki je pisal glasbo za Spielbergove filme. Po podelitvi Ameriških glasbenih nagrad je Jones izkoristil svoj vpliv in sklical večino največjih ameriških glasbenikov v studio, kjer so posneli We Are the World za lačne v Etiopiji. Pred vrata v studio je nalepil napis: »Pustite svoj ego pri vratih«. Prav tako je želel, da so glasbeniki oblečeni kar se da vsakodnevno, češ, da ne želi, da delajo pesem za lačne v prestižnih oblekah. V osemdesetih je ustanovil še nekaj producentskih podjetij, Qwest Film & Television za televizijske filme in serije in Qwest Home Video za prodajo in promocijo posnetkov za domačo rabo. Še naprej so uspešno delovali njegovi Qwest Records, Quincy Jones Productions in Qwest Music Publishing.
Televizijske uspešnice, odkritja in pozna leta
Leta 1990 se je Quincy Jones Productions združil s Time Warnerjem in nastal je Quincy Jones Entertainment, podjetje pa je podpisalo pogodbo za deset filmov z WB in 2 seriji za NBC. Ena od teh je bila Princ iz Bel Aira, Jones je tako odkril Willa Smitha. Konec sedemdesetih je neuspešno prepričeval legendarnega jazzista Milesa Davisa, da bi na novo posnel svoje klasike iz petdesetih, a 1991 se je Davis vdal kljub pljučnici in nastopil v Montreuxu, nastala je plošča Miles & Quincy Live at Montreux, zadnji Milesov album. Glasbenik je umrl le nekaj mesecev pozneje. Kljub že lepim letom, je Jones še naprej produciral ali ponudil pomoč, še 2017 je s francoskim producentom Rezo Ackbaralayem ustanovil Qwest TV, prvi pretočnik za jazz glasbo na svetu.
Frankie boy
Eno od najbolj plodnih sodelovanj temnopoltega genija je bilo sodelovanjeFrankom Sinatro, prvič na dobrodelnem koncertu na povabilo princese Grace Monaške 1958 v Monte Carlu. Šest let pozneje ga je Sinatra najel za produkcijo drugega albuma s Countom Baseiom, It Might as Well Be Swing (1964), Jones je podpisan tudi pod živi album Sinatra at the Sands (1966) in številne naslednje, tudi 1984 pri albumu L.A. is My Lady.
»Frank Sinatra me je odpeljal na čisto nov planet. Delal sem z njim vse do njegove smrti 1998. Zapustil mi je svoj prstan, nikoli ga ne snamem. Zdaj ko grem na Sicilijo, ne potrebujem potnega lista, le pokažem prstan,« se je pošalil Jones.
Moj mali brat
Quincy Jones je z Michaelom Jacksonom delal že pri musicalu The Wiz in Jackson ga je prosil, če mu lahko priporoči kakega producenta za njegov prvi solo album. Jones je predlagal par imen, a se je na koncu odločil, da bo album prevzel kar sam. Nastal je Off the Wall (1979), ki se je prodal v 20 milijonih izvodov, Jones pa je postal največji producent glasbene industrije tistega časa. Naslednje sodelovanje pa je še danes najbolj prodajan album vseh časov, Thriller (1983), ki se je prodal v neverjetnih 65 milijonih, k čemur je pripomogel tudi vzpon MTV-ja.Jones je z Jacksonom sodeloval tudi pri albumu Bad (1987), ki je dosegel 45 milijonov kupcev. Leta 2002 je v intervjuju Michael Jackson pritrdil, da bi spet sodeloval z Jonesom, če bi se ponudila priložnost, a 2007 je Jones rekel: »Človek, to sva že počela. Dlje od ideje nisva prišla. Imam 900 albumov in sem star 74 let.«
Jonesa je Jacksonova smrt 2009 zelo prizadela, in je verjel, da ju je pri The Wizu združila božja roka in popeljala v izjemne uspehe v osemdesetih. »Danes Off the Wall, Thriller in Bad igrajo na vseh koncih sveta, razlog za to pa je njegov izjemen talent, navdahnjenost, profesionalnost in predanost. Njegov prispevek in dediščina bosta v svetu odzvanjala večno. Izgubil sem svojega malega brata in del moje duše je šel z njim.«
Zelo običajen človek
Jones se nikoli ni naučil voziti avta, razlog za to je bila prometna nesreča, v kateri je bil udeležen, ko je bil star 14 let. Prav tako je razkril, da ga je pri petnajstih Ray Charles navadil na heroin, ki pa ga je nehal jemati po petih mesecih. Verjel je v astrologijo in boga, zavračal pa je cerkev kot inštitucijo. Poročen je bil trikrat in je imel sedem otrok s petimi različnimi ženskami. Prvič je bil poročen z Jeri Caldwell (1957-1966) in z njo dobil hčer Jolie, potem je imel kratko afero s Carol Reynolds, rodila se je Rachel. Pozneje je bil poročen s švedsko igralko Ullo Andersson (1967-1974), otroka sta Martina in Quincy Jones III, tudi sam glasbenik in producent. Dan po ločitvi od Švedinje se je poročil z ameriško igralko Peggy Lipton, rodili sta se dve hčerki, Kidada je bila rojena pred poroko in Rashida, obe sta igralki. Po ločitvi od tretje žene 1990 je od 1991 do 1995 živel z nemško igralko Nastassjo Kinski, njuna hčerka Kenjya je manekenka.
Bele korenine in bele dame
Leta 1994 ga je raper Tupac Shakur kritiziral, da ima razmerja samo z belimi ženskami. Na to se je javno odzvala njegova hčerka Rashida, starejša Kidada pa se je potem znašla v zvezi s Shakurjem in v času njegove smrti sta bila celo zaročena.
Leta 1974 so mu odkrili življenjsko nevarno možgansko anevrizmo, zato se je odločil, da malo izpreže in več časa preživi z družino. Njegovi najbližji so verjeli, da umira, zato so celo pripravljali njegovo poslovilno zabavo, ki se jo je udeležil s svojim nevrologom, če bi se zgodilo kaj slabega. Na zabavi so sodelovali Richard Pryor, Marvin Gaye, Sarah Vaughan in Sidney Poitier. Imel je dve težki operaciji glavi in po drugi so mu celo prepovedali igrati trobento, ker če bi pihal z močjo kot se piha vanjo, bi se odprla spona in bi umrl. Jones je to seveda ignoriral in odšel na turnejo na Japonsko. Po enem od koncertov je začutil bolečino v glavi in zdravniki so mu komaj rešili življenje in še bolj zagrozili, da ne sme igrati trobente - to je potem tudi upošteval.
Quincy Jones je umrl 3. novembra letos na svojem domu v Bel-Airu v Los Angelesu, dosegel je častitljivih 91 let.
