Junak med Luno in mestom

Vsestranski angleško-škotski umetnik je imel srečno, da je bil videti precej mlajši kot je bil v resnici, ob mnogih satiričnih TV vlogah pa je nanizal tudi nekaj čudovitih filmov.

Dudley Stuart John Moore se je rodil 19. aprila 1935 v bolnišnici v centru Londona. Njegova mama Ada Francis je bila tajnica, oče John Moore pa električar pri železnici in je bil po rodu iz Glasgowa. Dudley je imel še eno starejšo sestro, Barbaro. Odraščal je v Dagenhamu v Essexu in je bil zaradi svoje prirojene napake spodvitih stopal tarča posmeha pri drugih otrocih. Operacija je sicer rešila desno nogo, ne pa tudi leve, zaradi česar je imel težave vse življenje.

Pri šestih letih je začel peti na koru, pri 11 pa je dobil štipendijo za glasbeno šolo, kjer se je naučil igrati čembalo, orgle, violino in se podučil o kompoziciji in glasbeni teoriji. Že pri 14 letih je bil zelo iskan organist na lokalnih porokah. Glasbeni razvoj je nadaljeval tudi v srednji šoli, kjer mu je učitelj Peter Cork pomagal dobiti štipendijo za Oxford. Tam se je učil pri znanem profesorju in skladatelju Bernardu Roseu, vmes pa nastopal v igralsko satirični skupini Oxford Revue. V teh letih je tudi razvil ljubezen do jazza in postal vrhunski pianist in skladatelj. Delal je s priznanimi mladimi jazz glasbeniki kot so saksofonist John Dankworth in pevka Cleo Laine.

Beyond the Fringe je bila izjemno uspešna predstava z več kot 1000 ponovitvami na obeh straneh Atlantika

Začetnik kabareta

Njegov naslednji projekt je bila kabaretna skupina Beyond the Fringe, neke vrste predhodnica pohoda satire na Otoku v šestdesetih letih, kvartet, ki so ga sestavljali še Peter Cook, Alan Bennet in Jonathan Miller. Večinoma so nastopali v Edinburghu in okolici z bolj mlačnim odzivom, ko pa so se preselili v London, pa so postali senzacija. Ta je pripeljala do selitve v New York leta 1962, eno od predstav pa si je ogledal tudi predsednik Kennedy. Tam so nastopali do 1964, potem pa se je Moore vrnil v Anglijo, kjer mu je BBC ponudil lastno serijo Ne samo… ampak tudi (1965-1966, 1970). Mišljena je bila samo za Moorea, a ko je ta povabil še Cooka, je postala ena najbolj gledanih oddaj, skeči obeh pa so kultni in se jih nekaj videti na You Tubeu.

Dudley Moore in Peter Cook sodita med največje duete britanske komedije.

Dvojec je postal zelo slaven in 1966 sta skupaj nastopila v britanski komediji Napačna škatla, potem pa skupaj napisala in igrala v Zaslepljen (1967) z Eleanor Bron. Desetletje sta zaključila v Monte Carlo ali nič (1969) s Tonyjem Curtisom in črno komedijo Garsonjera (1969). Moore je sodeloval tudi pri dveh komedijah brez Cooka, filmu Trideset je nevarna starost, Cynthia (1968) in angleški odrski priredbi Zaigraj še enkrat sam, Woodyja Allena.

Konec dvojca

V sedemdesetih je igralski par Moore Cook začel razpadati, predvsem zaradi Cookovega alkoholizma. Vseeno sta 1971 vzela skeče iz Ne samo … ampak tudi in kasnejše oddaje Še enkrat nasvidenje in jih z novim materialom predelala za novo odrsko revijo Za hladilnikom. 1971 sta prepotovala Avstralijo in Novo Zelandijo, 1972 in 1973 pa sta nastopala v Londonu, potem pa za konec pod novim imenom Dober večer še v New Yorku. Cook je bil pogosto popolnoma pijan, tako na odru kot izven, vseeno je predstava dobila nagrado Tony in Grammyja. Po izteku Dober večer je Moore ostal v ZDA, da bi v Hollywoodu nadaljeval svojo filmsko kariero. Cook in Moore sta se še enkrat združila v prvi sezoni Saturday Night Live januarja 1976.

S prvo ženo Suzy Kendall je bil poročen od 1968 do 1972.

Albumi s skeči

V času Broadwaya in Dober Večer je Cook prepričal Moorea, da je humor njunih likov Petea in Duda prestavil na velike plošče z likoma Derek in Clive. Že pred tem so krožili črni posnetki in njihova popularnost je dala iztočnico za komercialni album Derek in Clive v živo (1975), sledila sta še dva leta 1977 in 1978. O zadnjem, Derek in Clive Ad Nauseam, je bil sneman tudi dokumentarec, kjer se je napetost med obema videla na vsakem koraku. Moore je celo zapustil snemalno sobo in pel »Ločiti se je tako lahko«. Leta 2009 je prišlo v javnost, da so v tem času kar tri policijske skupine pripravljale ovadbo po takratnih zakonih zaradi obscenosti na albumih Derek in Clive.

Njun zadnji večji projekt je bil parodija Baskervilleski pes (1978), kjer je bil Peter Cook Sherlock Holmes, Moore pa je prevzel vlogo Dr. Watsona in še tri druge like, za film pa je napisal tudi glasbo. Eden od soigralcev, Terry-Thomas, je za film povedal, da je bil to najbolj zanič film, v katerem je kdaj igral. Zanič je bil tudi finančno.

Zaslepljen (1967), v prizoru z Raquel Welch, je bil eden njegovih prvih filmov.

Enkrat prijatelja, za vedno

Moore in Cook sta se potem združila ponovno 1987 na ameriškem dobrodelnem dogodku za brezdomce, Comic Relief in dve leti pozneje za britansko publiko v The Secret Policeman's Biggest Ball, ki ga je organiziral Amnesty International. Moore je bil globoko prizadet ob Cookovi smrti 1995. Še tedne potem je klical na njegov telefon, samo da bi slišal prijateljev glas na telefonski tajnici. Na pogrebu so mnogi opazili, da Moore ni v dobrem stanju in da se obnaša nenavadno, kar so pripisali žalovanju ali alkoholu. Po Cookovi smrti je Moore skupaj s prijateljem in humoristom Martinom Lewisom organiziral dvodnevno posvečeno slovo od Cooka v Los Angelesu.

Decembra 2004 je Channel 4 predvajal film Ne samo ampak vedno, TV dramo o relaciji obeh velikanov otoške komedije, postavljena pa je bila tudi odrska igra, Pete in Dud, kako že?

10 (1979) Blakea Edwardsa je bil ena njegovih prvih velikih solo uspešnic. V njem igrata tudi Bo Derek in Julie Andrews, Edwardsova žena.

Filmska kariera

V poznih sedemdesetih se je Moore preselil v Hollywood, kjer je naprej dobil stransko vlogo v komediji Foul Play (1987) z Goldie Hawn in Chevyjem Chaseom. Naslednje leto je doživel preboj v 10 (1979) Blakea Edwardsa, film je postal eden največjih zaslužkarjev tega leta in Moore je dobil status romantičnega komika. Sledila je komedija, Wholly Moses!, ki pa ni dosegla vidnejšega uspeha.

Njegov največji film je prišel 1981. Artur (1981) z Lizzo Minnelli in Johnom Gielgudom je bil velika finančna uspešnica, pohvale so napisali tudi kritiki. Moore je bil nominiran za Oskarja, Gielgud pa ga je dobil za stransko vlogo. Moore je izgubil svojega proti Henryju Fondi za Zlati ribnik, je pa za uteho dobil Zlati globus.

Baskervilleski pes (1978), parodija Sherlocka Holmesa s Petrom Cookom.

Naslednji filmi niso bili več tako uspešni. Sledili so Šest tednov (1982), Ljubezen bolezen (1983), Romantična komedija (1983) in Nezvesto tvoj (1984). Je pa potem dobil še en Zlati globus za musical komedijo Micki in Maude (1984).

Med poznejšimi filmi najdemo Najboljša obramba (1984), Božiček (1985), Kakršen oče, tak sin (1987), Artur 2 (1988), nadaljevanje originala, Nori ljudje (1990) in Za vse je kriv postrešček (1992). Filmi so bili toplo mlačni, kritiki so jih večinoma sesuli, Moore pa je najbolj sovražil prav nadaljevanje Arturja, čeprav ga je potem Cook večkrat dražil, da mu je nadaljevanje bolj všeč kot prvi del. Njegov zadnji film je bila animirani Mogočni Kong (1998), kjer je posodil svoj glas.

Tudi glasba je

V šestdesetih je Dudley Moore ustanovil Dudley Moore Trio z zelo specifično avtorsko glasbo in priredbami. V času skupine so posneli več albumov, Moore pa je večkrat posodil svoje pianistične sposobnosti tudi drugim izvajalcem. Za mnoge svoje filme je napisal tudi glasbo. Tudi na višku filmske kariere je še naprej skladal in nastopal kot pianist in gostujoči glasbenik pri znanih glasbenih izvajalcih, s Kennyjem G ga lahko vidimo v njegovem videu Against Doctor's Orders.

Leta 1991 in 1992 je izdal dva albuma, drugi je bil živi posnetek v Royal Albert Hallu v Londonu. Za Channel 4 je skupaj z Georgom Soltijem 1991 ustvaril serijo Orchestra!, v katerem je gledalcem predstavil simfonični orkester, podoben projekt ga je 1993 čakal še v ZDA. Moore je prišel tudi v CBS-ovi seriji, Dudley (1993) in Atijeve punčke (1994), obe pa sta bili ukinjeni pred iztekom.

Bolezen na obzorju

Leta 1995 je njegova filmska kariera obstala. Moore je imel težave s pomnjenjem besedila, nekaj, kar ni izkusil nikoli prej. To je bil tudi razlog, da je letel iz Ogledalo ima dva obraza Barbare Streisand. A te težave so bile posledica njegovega zdravstvenega stanja, ki ga je na koncu tudi pokopalo. Potem se je raje posvetil pianistični karieri in skupaj s prijateljico, glasbeno kritičarko in pianistko Reno Fruchter, sta nastopala kot duet v ZDA in Avstraliji. A bolezen se je začela kazati tudi tu – njegovi prsti ga niso vedno ubogali, imel je težave z govorom in ravnotežjem, kar pa so pripisovali njegovi zlorabi alkohola. Tudi Moore sam ni imel odgovora. Preselil se je k družini Fruchterjeve v New Jersey in tam je ostal kar pet let. Ta odnos je skoraj skrhal njeno družino, zato ga je pozneje preselila v sosednjo hišo.

Film Artur (1981) mu je prinesel Zlati globus, bil pa je tudi Nominiran za Oskarja.

Žene in ženice

Moore je bil poročen in ločen štirikrat: prvič od 1968 do 1972 z igralko Suzy Kendall, potem od 1975 do 1980 z ameriško igralko Tuesday Weld, s katero je imel sina Patricka, rojenega 1976. Tretji zakon z Brogan Lane je trajal od 1988 do 1991, z Nicole Rothschild pa od 1994 do 1998. S prvimi tremi ženami je ohranil dober odnos, z Rotschildovo, zaradi katere je bil 1994 tudi aretiran zaradi nasilja, pa ne. Ko je bil že resno bolan, je celo izdal prepoved, da se udeleži njegovega pogreba, hkrati pa je v Los Angelesu stanoval z njo in njenim bivšim možem.

Ko možgani odmirajo

Aprila 1997 po petih dneh v newyorški bolnišnici je izvedel, da ima obloge kalcija v bazalnih ganglijih v možganih in nepovratne poškodbe sprednjega možganskega režnja. V Londonu je dobil še štiri obvode koronarnih arterij in preživel štiri infarkte.

Z Reno Fruchter sta bila dolgoletna prijatelja, ob njegovi smrti ga je držala za roko.

Dne 30. septembra 1999 je Moore oznanil, da ima težko terminalno bolezen propadanja možganov, progresivno supranuklearno paralizo (PSP). Ta je razložila njegove simptome, ki so bili videti enaki kot da bi bil pojan. Bolezen so mu, je povedal, odkrili v začetku leta. Novembra 1999 se je Dudley Moore prvič po razkritju svojega zdravstvenega stanja spet pojavil na odru, skupaj z Julie Andrews je bral poezijo na dobrodelnem koncertu v Philadelphiji. Moore je najprej imel vidne težave z branjem, potem pa se je umiril in se začel šaliti in improvizirati. Publika ga je nagradila s stoječimi ovacijami. To je bil tudi njegov zadnji nastop. Bolezen je hitro napredovala in kmalu je bil prikovan na invalidski voziček.

Moore je umrl zjutraj 27. marca 2002 zaradi pljučnice kot posledice nemobilnosti zaradi njegove primarne bolezni. Umrl je v Plainfieldu v New Jerseyu, star 66 let. Ob njegovi postelji je bila Rena Fruchter, ki je svojega dragega prijatelja držala za roko. Pozneje je povedala, da so bile njegove zadnje besede »Slišim glasbo povsod okoli mene«. Fruchterjeva je nekaj let pozneje napisala spomine iz njunih skupnih časov.

Novembra 2001 je v Londonu prejel Poveljniški red britanskega imperija (CBE). Bil je že hudo bolan in v vozičku.

Gospod vitez

Dudley Moore, komaj 1,57 metra visok možakar, je novembra 2001 v Buckinghamski palači prejel Red britanskega imperija. Kljub hudo napredovani bolezni se je prireditve udeležil na invalidskem vozičku. To je bilo tudi zadnjič, da se je pojavil v javnosti. Med svojim življenjem na realnih tleh in Luno (povzeto iz pesmi iz filma Artur) je odšel med največje zvezde britanske komedije.