Draga moja, se spomnita, kdaj sta prvič skupaj spila kakšno pivo? Se je takrat rodilo vajino prijateljstvo?
Jaša: Z Gojcem se poznava še z akademije, se pravi približno štirideset let. Redno in intenzivno prijateljevati pa sva začela pozneje, ne vem točno, kdaj, take stvari se dogajajo postopoma, se zgodijo. Sva pa v tem procesu skupaj spila kar nekaj piv.
Gojc: Prvo pivo sva popila 9. maja 1945 na Kongresnem trgu, ko sva jih čakala. Ne, čakaj, jaz sem jih imel 23, ko se je on začel dreti, da hoče pivo, in sva ga ruknila. To je bilo v 60. letih prejšnjega stoletja. (smeh)
Kaj pa je sicer največkrat na mizi, kadar se dobita na klepetu? Imata kak svoj lokal, kjer se srečujeta?
Jaša: Če že ni kakšne okusne hrane na mizi, v glavnem nič spektakularnega – kava v različnih izvedbah in mineralna voda. Lokale pa prilagajava trenutnim željam in potrebam.
Gojc: Podtikanja in neresnice. Dobivava se v bunkerju pod Rožnikom. Snujeva državni razvrat. To se dogaja v popolni tajnosti. Tega ne razlagajte nikomur.
O čem pa običajno teče vajina beseda?
Gojc: O revoluciji. Pa o revoluciji in o revoluciji. Jutri začneva!
Jaša: Najine besede vedno tečejo ob obilici smeha, ne glede na temo, tudi če je kdaj kaj usodno resnega.
Nekako se zdi, da se kar ne moreta ločiti drug od drugega. Se še nista naveličala delati skupaj, glede na to, da sta skupaj izpeljala že res veliko projektov?
Jaša: Na hitro sem pobrskal med luknjami v spominu: najina naslednja skupna gledališka predstava bo deseta, ampak ne me držati za besedo, kaj šele za številko. In če se do zdaj še nisva naveličala …
Gojc: Stan in Olio sta bila že od začetka naveličana drug drugega. Pri naju je razlika ta, da eden ni suh.
Kateri skupni projekti pa so vama bili najbolj pri srcu?
Jaša: Trenutno sta mi seveda najljubši obe najini živi predstavi: Moj živòt je ROKentROL, za katero sva skupaj napisala besedilo, Gojc pa sam glasbo in besedila za trinajst songov, in Pivo.
Gojc: Da, novost Pivo, Moj živòt je ROKentROL, moje avtobiografsko delo, pa 39 stopnic v Jaševi režiji in vsekakor Stari klovni, spet v režiji Jaše Jamnika.
Kaj pa vaju je prepričalo o sodelovanju pri predstavi Pivo? Že sam naslov? Ali besedilo?
Jaša: Pobudo je dal režiser, prevajalec in scenograf predstave Samo M. Strelec, s katerim zelo rad sodelujem. Besedilo je odlično, naslov privlačen, podnaslov 'skoraj komedija' zelo zgovoren, zraven pa še Gojc, ki igra mojega očeta. Super!
Gojc: Lepo je biti oče takemu sinu.
V predstavi teče pogovor med očetom in sinom. Bi lahko povedala, v kakšnih odnosih sta bila vidva s svojimi očeti?
Jaša: Moj že dolgo pokojni oče je bil zelo strpen pri vzgoji. Sicer pa izjemno izobražen in duhovit.
Gojc: Vedno so me spraševali, ali je moj oče vojno lice. Zelo strog, neizprosen mož, jeklen. Do leta 1986 član partije, ko je Kučan prevzel vodilno vlogo in je moj Pavle izstopil. Bila sva prijatelja do trenutka, ko me je nagnal od doma, takrat sem ga resnično vzljubil.
Kakšna pa sta vidva v očetovski vlogi? Znata prisluhniti mladim?
Gojc: Z našo hčerjo sem se začel družiti pri njenem trinajstem letu. Vedno sem bil njen prijatelj, nikoli očim. Vnukinje so izjemne, če bi jih povsem razumel, bi bil morda tudi jaz … namreč izjemen.
Jaša: Na to bi znala najbolj natančno odgovoriti moja že odrasla otroka. Sam želim verjeti, da nisem najgroznejši oče na svetu. Glede na odnos, ki ga imamo, je to mogoče celo res.
Kakšni pa so po vajinem mnenju današnji mladi? Kako jih vidva vidita? Rada sodelujeta z njimi?
Jaša: Zelo rad prisluhnem mladim in njihovim stališčem. Rad sodelujem z njimi, saj imajo drugačne poglede, znanja, domišljijo, senzibiliteto … Menim, da še nikoli ni tako zelo veljalo, da na mladih svet stoji. Zadnji čas je, da ta svet predamo v upravljanje mladim, ki gledajo in razmišljajo naprej, preden ga mi stari nepopravljivo uničimo.
Gojc: No, tu se skoraj strinjam. Moja generacija je zavozila ta svet. Ni kaj zavidati mladim, ki jih tako in tako ne razumem. Ne, kaj govorijo, ne, o čem govorijo. Je že tako na tem svetu, da med plevelom raste tudi veliko užitnih bilk.
Kaj pravita, kaj bo ta predstava dala gledalcem? Kakšno je njeno poslanstvo? Sporočilo?
Jaša: Pivo spremlja očeta samohranilca od sinovega rojstva do odhoda v dom za starejše občane. Z njima preživimo šestdeset let, z vsemi veselimi, žalostnimi, smešnimi in trpkimi trenutki, kot pač je v življenju. Odnos, kot ga poznamo vsi, na tak ali drugačen način. Pivo je predstava, ki se ne sramuje globokih čustev in v kateri se najde vsakdo. In se zraven dobro nareži.
Gojc: … ali kot je rekla gledalka na predpremieri. Veliko solz, smeha in žalosti. Takšno je naše življenje.
Kakšna jesen pa vaju sicer čaka? Bosta veliko nastopala? Potovala po Sloveniji?
Jaša: Kar nekaj ponovitev je že določenih, nekaj se jih še obeta, urnik se polni. Kaže, da bova veliko časa preživela skupaj na poti in na odru.
Gojc: Da, Moj živòt je ROKentROL in Pivo nama omogočata, da se veliko druživa in to je super.
Jaša, vas Gojc povabi kdaj tudi k sebi na Kras?
Jaša: Gojčevo bivališče na Krasu in okolica sta nebeško lepa! Saj se vasi tudi reče Škofi … Rad se odzovem vabilu, vem, da sem vedno dobrodošel, Gojc je pa sploh izvrsten gostitelj. In še boljši kuhar!
Gojc: In Jaša dela najboljše marmelade na svetu!
Kaj najbolj cenita drug pri drugem? Je kakšna stvar, ki vama gre pri drugem na živce?
Jaša: Gojc je odličen prijatelj, zanesljiv, iskren, predan. Načelen, pošten človek, z močno empatijo in čutom za pravičnost. Ustvarjalec mnogih talentov in izjemen soigralec. Pa poudarjeno duhovit in zabaven možakar. In še marsikaj drugega … Če mi bo šlo kaj na živce, bom raje povedal njemu.
Gojc: Vse našteto velja za Jašo. No, moja trma mu gre močno na živce. Menda mi ni para pri mojem trmarjenju. Kaj 'čem, če imam pa prav!
