Za Ljubljančana Nika Marolta nekateri radi rečejo, da je normalen med posebneži in poseben med normalnimi, sam pa pravi, da sebe vidi kot umirjenega in vedoželjnega realista, ki uživa v kuhanju. »Na splošno verjamem, da je vsak za sebe poseben, v tem pogledu sem tudi jaz. Hkrati se mi zdi, da imam kar nekaj lastnosti, ki jih nima ravno vsak, recimo velika želja po odkrivanju novih znanj z različnih področij. Vsak mesec se najde nova zadeva, ki me zanima do te mere, da jo moram raziskati. Recimo poskus domačega gojenja šampinjonov, šitak, bukovih ostrigarjev pa tudi vseh možnih rastlin in dreves,« z nasmeškom priznava Nik, ki na življenje vedno gleda realno. »Veliko ljudi mi je v življenju že reklo, da sem največji realist, kar so jih kadar koli spoznali. Svet želim živeti tak, kot je, brez nekih pretvarjanj, skrivanj in lažnih utvar, zato vedno povem stvari takšne, kot so, tudi če kdaj komu to ni všeč. Ne morem pa mimo mojega, priznam, skoraj obsedenega načina razmišljanja 'zero waste', kar pomeni, da si prizadevam za zmanjšanje odpadkov. V življenju na splošno želim narediti iz čim manj čim več. To, kar mi je dano, želim karseda izkoristiti do potankosti, tako pri hrani kot tudi pri drugih stvareh,« je odločen 23-letnik.
O boju s kilogrami
Vedno nasmejani mladenič, ki mu mirno lahko rečemo ljubljenec gledalcev in gledalk kuharskega šova, pravi, da že vse življenje posluša, da je najmlajši, a hkrati največji, kar je doživel tudi v MasterChefu Slovenije. »Glede na to, da imam rojstni dan proti koncu leta, sem že skoraj vse življenje v podobnem položaju. (smeh) Skoraj vedno sem bil v razredu med mlajšimi, hkrati pa najvišji,« se nasmehne Nik, ki za svojim nasmehom skriva tudi težko zgodbo – boj z odvečnimi kilogrami, saj je še do lani tehtal 123 kilogramov. »Že od mladih nog se borim s svojimi kilogrami. Na srečo jih veliko skrijem v višini, vendar pa se velikokrat slabo počutim v svoji koži. Lani pa sem uspešno izgubil dvajset kilogramov, in sicer tako, da sem prenehal jesti zajtrk, namesto tega raje spijem kavo ali čaj, prvi obrok jem šele okoli 13. ure ali pozneje. Navadil sem se na ritem, ko sem v dveh dneh jedel le trikrat. Če sem se prvi dan dovolj najedel, nisem bil lačen do naslednjega jutra. Drugi dan sem prvič jedel pozno dopoldne in drugič zvečer, zato tretji dan nisem bil prezgodaj lačen,« je odkrit Nik, ki pa se ne odreka dobri hrani. »V moji 'tehniki' hujšanja se pri kuhanju ni poznalo neko hudo odrekanje. Postavil sem si namreč pravilo, da lahko jem vse, kar je pripravljeno lastnoročno oziroma narejeno doma. Če sem želel jesti čips, sem si ga moral narediti doma, enako je veljalo za sladice. Odrekel sem se torej zgolj 'trgovskemu garbage foodu', kot temu rečem sam.«
Uživa na vrtu
Priljubljeni tekmovalec kuharskega šova je nase opozoril tudi s svojo leseno košaro, brez katere ne gre nikamor. »Košare so 'lajf'! Lesen cekar sem začel uporabljati, ko sem nabiral zelenjavo na vrtu, saj je za prenašanje stvari najbolj priročen. Pozneje sem ga začel nositi tudi v trgovine, zdaj pa sem se navadil, da ga vzamem s seboj, kamor koli grem. Veliko boljši se mi zdi od vrečk, četudi so te za večkratno uporabo, hkrati pa se z njim spominjam tudi stare mame in jo nekako vedno nosim s seboj, saj je bil njen,« je iskren Nik, ki je bil na babico močno navezan.
Sam pravi, da je trenutno v obdobju, ko se v življenju še malce išče. »Zanima me namreč veliko preveč stvari, da bi se lahko posvetil samo eni. Imam veliko željo po učenju jezikov, glasbenem izobraževanju in raziskovanju prelepega sveta, ki nam je dan. Trenutno največ časa preživim na svojem vrtu in v iskanju novih idej.«
Tudi v šov se je prijavil zaradi želje po spremembah. »Bom zelo odkrit, v svojem življenju sem se počutil zelo slabo. Lanskega maja mi je umrla stara mama po očetovi strani, en mesec zatem pa še dedek po mamini strani. V začetku letošnjega leta sem imel veliko težav s fakulteto, ki je nisem uspel dokončati … Skratka, potreboval sem neki oddih od vsega, spremembo okolja in zaposlitev svojih nenehno preveč razmišljujočih možganov.« (smeh)
