Surov prizor je v hipu razblinil turistično čarovnijo. Gre za organizirano družbo ali so to pravi reveži brez strehe nad glavo?Niso bili vsiljivi. Le bili so tam, kot slaba vest, opomnik na bedo iz temačnih ulic. Je komu sploh mar za njihove zgodbe? Po žepih sem pobrskala za kovanci in jih spustila v prazen papirnat lonček. Gesta s toplega plašča ni otresla grenkobe. Zaradi teh nekaj evrov prosjakovo življenje ne bo nič boljše. Jutri bo znova na ulici. Nisem našla miru, zato sem zakorakala mednje.
Med salzburškimi prosjaki
Več kot ducat sem jih srečala in najbolj me je pretresel možakar, ki je na kamnitih tleh klečal s predse stegnjenim trupom in glavo, skrito med dlani. Oči je skrival pred svetom in tesno mižal. Nedaleč proč sem srečal skoraj enak prizor, zatem pa še štiri moške srednjih let, ki so na različnih koncih trga brez življenja v očeh zrli skozi množico. Na kolenih.
Tudi ženske so bile med njimi in prav slednje pozornim opazovalcem odkrivajo večplastnost prosjačenja. Pod obokom zgodovinske zgradbe je med zanikrnimi vrečami čepela stara ženica. In potem so tu mlade ženske. Dekleta, ki sem jih srečevala, so drugačna. Čista, v oblačilih, s katerimi bi se zlahka pomešala med množico. Mladenka, do katere pristopim, se hitro odzove in me z nasmehom spodbudi k darovanju. Opazim, da ima urejeno sedišče, pa da je ovita v mehko odejo. Ni vsiljiva, a tako kot 'kolegica' nekaj metrov proč z mimiko nagovarja mimoidoče. Ogovorim jo v angleškem jeziku, vendar se urno potrudi dati vtis, da me ne razume. Potrese papirnat lonček in se pomenljivo nasmehne – ne bi klepetala, denar jo zanima.
Govoric o beraški mafiji ni malo, kakšno je torej ozadje? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.
