O starovercih smo že vsi »nekaj slišali«, bolj zanimiva pa postaja zgodba okrog Anhovega in Deskel, kjer so uredili staroversko učno pot, po kateri vodijo radovedneže in enkrat na leto pripravijo pohod za vse, ki jih naši predniki zanimajo. Za njimi ni ostalo veliko, če imamo v mislih monumentalna svetišča, spomenike in razkošno umetnost; živeli so v vzporednem svetu, ki so ga zelo malo popravljali, naravi so se namreč popolnoma prilagodili. A pojdimo od začetka.
Zakaj nihče nič ne ve?
Pavel Medvešček (1933–2020), pisatelj, slikar in raziskovalec ljudske dediščine, se je rodil v Anhovem, in ko je še kot najstnik spraševal starejše sorodnike, kako je bilo pri njih pred stoletjem, niso vedeli skoraj ničesar. Nenavadno se mu je zdelo, da je v slabo poseljenih krajih toliko cerkva, tudi domačo cerkev so morali podpreti z opornimi zidovi, ker je bila vzpetina, na kateri stoji, premajhna. Župnik je pojasnil, da »nismo prišli v prazen prostor, tu je že prej nekaj bilo«. Kaj le?
Leta 1951 je šel na pogovor k človeku, ki je še kaj vedel o nenavadnih bakrenih pustnih maskah. Medveščka je zanimalo, od kod izvirajo, in ta ga je poslal h kmetu Janezu Strgarju v hribe bogu za hrbtom. Strgar o staroverstvu, o tem je Medvešček že nekaj slišal, ni »nič vedel«, zato ga je poslal k sosedu, ki da ve, on pa ga je poslal nazaj k Strgarju. Mladenič je bil dovolj vztrajen in radoveden pa tudi prepričljiv, da se je nekaj še živih starovercev nekoliko odprlo.
Saj to ni vera, to je naše …
Pa ni bilo lahko. Strgar je Medveščku pozneje povedal, da se je moral posvetovati z Nikrmano, stvarnico vsega, ali naj tujcu zaupa in mu pove, za kaj gre. Ob luninem svitu se je odpravil v bližnje svetišče, stal je na mostu nad kanjonom in vanj zalučal kos debla, da se je zagozdil med skale. Z Nikrmano se je dogovoril, da če bo prva povodenj deblo odnesla, pove, sicer ne. Deževje je deblo odplaknilo in Strgar je spregovoril. Vendar to ni bil intervju, mladi etnolog je moral obresti dosti možakarjev in si njihovo pripoved zapisati, Strgar pa je potem vse to prebral, da si ne bi »kdo kaj preveč izmišljal«.
Leta 1964 je imel Pavel Medvešček (sicer je bil dolga leta konservator za ljudsko dediščino pri novogoriškem zavodu za spomeniško varstvo) debelo mapo zapiskov, izdati pa jih ni smel, ker je prisegel, da bo vse to lahko povedal šele leta 2007 ob luninem mrku. Prisega pa v staroverstvu ni bila šala, če si jo prekršil, se ti je lahko marsikaj hudega zgodilo. Medvešček je na svoji koži občutil posebne sposobnosti nenavadnih možakarjev. Enemu, precej shiranemu, je nekoč dal sendvič, on mu je pa v zahvalo polagal roke na hrbet, da bi ugotovil, zakaj ga boli. Zdravniki so rekli, da ni nič takega, in so ga odslovili. Staroverec pa je ugotovil, da to ni križ, ampak da je nekaj resnega na ledvici. In res so našli precej veliko cisto …
Kaj hitro mu je postalo jasno, da drži tisto, kar pravijo staroverski strici – »da to sploh ni vera, ampak da to pač smo, to je naše« … Izumrli so pred pol stoletja, Pavel Medvešček pa jim je leta 2015 postavil mogočen spomenik s knjigo Iz nevidne strani neba.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
