Ni bilo mišljeno nesramno. Ni bila provokacija, veliko znanih ljudi si za pisanje spominov ali avtobiografije, ki ni povsem »avto«, najame anonimnega poklicnega pisca, ki to naredi namesto njih (ghost writer temu pravijo v angleščini, pri nas razen opisnega »pisec v senci« za to nimamo izraza). Nič sramotnega ni to. In je torej povsem legitimno vprašanje, ali je znan politik pisal sam. Videti je šokiran. »Kako mislite, da bi mi kdo drug pisal knjigo?« Jaz sem šokirana, da je šokiran. »Lektorica je bila zraven, ste to mislili?« ugiba. Ne, nisem. Gorje knjigi, pri kateri ni lektorja.
»Knjigo sem sam napisal od prve do zadnje besede,« pravi, ko se sporazumeva, kaj ga sprašujem. »Pri pisanju knjige sem užival, kljub temu da ni bila edina dejavnost to leto. Besede in sporočila sem stresel iz rokava, nisem se trudil nabirati tistih, ki se niso same po sebi porodile, tudi nisem delal velike selekcije. Skušal sem napisati tekst tekoče, ljubeznivo, z občutkom za bralca, ki ne želi samo nekega strogega branja, ampak tudi malček, kako bi rekel, prijetnega, sproščenega. Ampak pisal sem jo z ljubeznijo, prav res moram to reči, in tudi upam, da bo v tem smislu knjiga nagovorila bralko ali bralca, da mu bo povedala, da jo ali da ga ima rad.«
Precednik ma vas rad, razumem. In sem jo šla domov brat. Temačen, deževen dan je bil, kot ustvarjen za trojček kavč-odeja-knjiga. V postelji s predsednikom, tako rekoč.
Ne grem, ne grem, ne grem domov!
Začne se z zgodbo s konca leta 2011, ko je Borut Pahor zaradi vnetja ušesa pristal v bolnišnici. Večino ljudi bi bivanje v bolnišnici tam okrog božiča potrlo, domnevam, ampak Pahorja ni, mogoče tudi zato, ker je imel svojo sobo, pa varnostnika, ki sta mu priskrbela čips in pico. In je jedel, gledal filme na računalniku in užival. »Preden sem zatisnil oči in se pogreznil v spanec, sem pomislil, da se tako lepo že dolgo nisem imel.«
Kar milo se mi je storilo. »Resno?« sem pomislila.
Ampak počakajte, to še ni vse, kot pravijo v teleprodaji: »Obdobje hospitalizacije je bilo in ostaja eno najlepših mojega življenja. Če bi moral izbrati najpomembnejši mesec svojega skoraj šestdesetletnega življenja, bi izbral prav tega. Ko ga je bilo konec in so me veseli obvestili, da se lahko odpravim domov, sem jih prosil, ali lahko ostanem še en dan. Bili so osupli. Niso se namreč zavedali, da so mi ves ta čas nudili človeško prijaznost in varno zavetje, ki ju kot predsednik vlade v času globoke recesije nisem doživel in dobil.
Razlika med zunanjim in bolnišničnim svetom ne bi mogla biti večja. Ko so medicinske sestre in tehniki prve dni prihajali v mojo sobo, sem nagonsko zatisnil oči, da ne bi v njihovih zagledal domnevne svete jeze. In ko sem naposled le zbral pogum, sem bil deležen le angelskih nasmehov in iskrene topline, da sem tretji dan od sreče tiho zajokal v blazino.«
Kakšno usrano, usrano življenje, sem pomislila, da moraš po toplino k tujcem v bolnišnico. Borut Pahor nikoli ni bil moj predsednik in nisem si mislila, da bom kdaj tako čutila, še manj javno objavila – ampak v tistem trenutku mi ga je bilo globoko žal.
Sanjajmo
Knjiga ima podnaslov Priročnik za politične & druge začetnike, pisal jo je pol leta, ob vikendih, nastajala je v dveh ljubljanskih kavarnah, pa še na letališčih in letalih, poroča. Tisto s priročnikom je resno mislil, osebnih izpovedi, kot je tista iz uvoda, je v knjigi malo, skrite so med številne odstavke predsednikovih razmišljanj o tem, kaj naredi dobrega voditelja. Če boste iskali žgečkljive zgodbice iz političnega zakulisja, boste razočarani. Ne upajte na kakšen političen obračun z nasprotniki.
Seveda, zdaj boste hoteli vedeti, ali je Zmaga je začetek dobra knjiga. Iskreno povedano, ne vem. Nisem prava oseba za odgovor. Nikoli nisem čutila potrebe po priročnikih za osebno rast ali samopomoč, nikoli jih nisem brala, zato Pahorjeve Zmage nimam s čim primerjati. Ne vem, ali so nekatere zanimive misli v knjigi izvirne ali je samo ponovno prežvečil že prežvečeno, ampak všeč mi je bilo poglavje o pomembnosti sanjarjenja, ki se mu avtor ljubeče posveča: »Če sem v formi, lahko pred spanjem še malo posanjarim. To pomeni, da si predstavljam življenjske situacije, kot bi jih rad videl in doživel. Čeprav vem, da so le iluzije, so me izkušnje naučile, da s pomočjo domišljije lažje preverjam gibljivost in potencial realnega.« Sanjajte, pravi. Sanjarite. On je in se mu je obrestovalo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
