Polanič je delež, ki ga zdaj prodaja za 50 milijonov, leta '21 kupil za en milijon! Kako je to mogoče? Brez »milosti« izvoljenih gotovo ne. In tako po Savi navzdol odteka marsikateri nekdanji ponos Slovenije. Vedno več nas dvomi, da se bo to za državo dobro končalo. Hrana je strateškega pomena. V kataklizmičnih razmerah jo je treba pridelati doma. Država pa nič. Kakšna država pa ta naša Slovenija sploh je? Kako nas vidijo sosedje? Kako EU? Odgovor je na dlani. Tako, da oni – in ne mi - postavijo meje in določijo, kdaj in kako bodo prehodne. Na morju in kopnem. Morda nas pa že spet vidijo kot neke vrste vojno krajino? Tampon med »barbari« in »civilizacijo«. Je mogoče? V 21. stoletju? Samo na Palestino se je treba spomniti, pa je jasno, kaj so to globalni geostrateški interesi! Kaj so velesile in kaj drobiž. Palestino je kot samostojno državo ob približno 200 priznalo že okoli 140 držav. A to ne šteje, ker med njimi ni ZDA, osrednjih članic EU, Avstralije … Slovenija cinca … saj bi … morda … Pri tem, da smo jo, kot del Jugoslavije, leta 1988 itak že priznali. Tak je ta naš svet.
Sicer pa, koga pri nas pa v teh dneh sploh to skrbi. Pred vrati so evropske volitve. Kandidatov je, kolikor hočete. O tem, da jih mamijo visoke plače, ni nobenega dvoma. Kaj je mednje pognalo dr. Aleksandra Merla, pa ne vem. Verjetno kar Golob, ki se je ob spoštovanem ginekologu in direktorju najprej ščeperil, potem pa ga je, tako kot še nekaj nekdaj svojih, brcnil v r… Grdo, zelo grdo. Ko bodo v Svobodi analizirali rezultate na volitvah, ne bi smeli mimo tega. Kakorkoli, slovenske interese bo v evropskem parlamentu zastopalo devet naših poslancev. Med 705.
Je tudi vaša prva asociacija na »bruseljske Slovence »dolgoletni komisar dr. Janez Potočnik? No, med letošnjimi kandidati mu noben ni dorasel.
Ampak volitve bomo hitro pozabili, plačne sage pa gotovo ne. Mogoče bi se celo že kaj dogovorili, če predsednik ne bi kar naprej nekaj obljubljal. Toliko temu, toliko onemu … Saj ne more biti tako neveden! Morda pa gre za taktiko? Kuriš ene, potem druge, tretjim obljubljaš še več … in kmalu je vsem jasno, da ne bo za nobenega. Ker ni kje vzeti. Tudi za direktorje, rektorje, ravnatelje, ki jim je pred dnevi kar tako čez prst obljubil 40-odstotni dvig plač, ne. Niti za sodnike, ki so prepričani, da tudi zanje manj kot dobijo poslanci oziroma predsednik vlade ali parlamenta, ni dostojno. Pa četudi se je prav v teh dneh izkazalo, da ustavnim sodnikom sploh ni treba hoditi v službo. Spoštovani dvakratni doktor Jaklič menda zelo rad kje kaj postrani zasluži. Menda nikjer ne piše, da ne sme. Halo, mora res pisati? Vsakomur z elementarnim občutkom za dostojnost je menda jasno, da ustavni sodnik ne more biti nekdo, ki je za pest drobiža kadarkoli komurkoli pripravljen prodati znanje, vest in dušo!?
Kaj si lahko obetamo od države, ki je ob teh in še mnogih anomalijah tako nemočna? Ne moremo, ni zapisano, nismo pristojni … Zakaj že? Zato, da bo tako ostalo. Ker mnogim pri koritu to ustreza. Pod eno vladavino enim, pod drugo drugim. Nekaj jim je pa vendarle skupnega, mar ne?
Svet se čudno vrti, Slovenija pa tako, kot drugi hočejo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 21, 21. maj, 2024.
