Špela Vitanc Vodeb, 30-letna vzgojiteljica ter mama petletne Julije ter leto in pol starega Matije, pove, da je od nekdaj sanjala, da bo mama štirih otrok. »In tudi sem. Samo na drugačen način, kot sem sanjala.« Dve leti po Julijinem rojstvu sta se z možem spet razveselila pozitivnega testa nosečnosti. Njuna sreča na žalost ni trajala dolgo. Ko je bila Špela v devetem tednu, ji je ginekologinja povedala, da ne zaznava več bitja srca. Po splavu sta se odločila ponovno poskusiti. »Videti je bilo, da bo tokrat vse v redu. Uspešno sem prestala prvi pregled, tudi drugega. Potem pa šok. Precej verjetno je, da pod srcem nosite otroka s kromosomsko okvaro, je vse, česar se spomnim od razlage ginekologinje.« Genetski testi so sume potrdili. Špeli se je na njen 28. rojstni dan podrl svet. »Potrdili so, da v mojem trebuhu raste deklica s kromosomsko okvaro. Nihče, prav nihče mi ni znal povedati, za kako hudo okvaro gre. Bo preživela porod? Bo poleg umske manjrazvitosti tudi gibalno ovirana? Bo živela v bolečinah? Po glavi se mi je podilo tisoče vprašanj, dnevi pa so tekli. Prej dokaj brezskrbno življenje so zamenjale odločitve o življenju in smrti. Za nekatere obsojajoče, za druge dejanje, ki terja največjo mero poguma, saj se egoizem in neznanska želja po živem otroku podredita dejstvu, da bo imel otrok težke okvare, s katerimi bo težko živel, če sploh, svoje kratko življenje. Izbrala sva prekinitev nosečnosti. Še sedaj ne vem, kako sem preživela celoten potek od tabletke za ustavitev srca, popadkov, bolečin, do 'poroda' na stranišču, in se po dveh dneh iz porodnišnice vrnila s praznim naročjem in srcem, razbitim na milijone koščkov.«
Tri leta, odkar je Špela drugič postala »angelska« mama.
Na Facebooku od leta 2018 deluje zaprta skupina Mamice angelčkov (žalujoče mamice). Skupina ima že skoraj 500 članic. Zaradi slabih izkušenj z ljudmi, ki so se skupini priključili iz radovednosti, morajo ženske, ki se jim želijo pridružiti, ob vstopu odgovoriti na nekaj vprašanj in predložiti dokaz o izgubi otroka.
Prvega decembra 2017 Špela ne bo pozabila nikoli. »Okolica je že zdavnaj pozabila, da je obstajala, večina je pravzaprav ni nikoli zares priznala. Na njen raztros smo čakali pol leta, po besedah pogrebnega zavoda zato, 'da se jih dovolj nabere'. Ker je bila rojena malo pred 22. tednom, je naša država ne priznava kot otroka. Pravijo, da je bila plod. Morda res, toda zame je bila moj svet, moj otrok, moja ljubezen, ki je še tako mavričen fantek, kot je njen bratec Matija, ne more nadomestiti. Zame je bila moja Zarja in jaz sem za vedno njena mamica. Četudi sem jo lahko objela, pestovala in poljubila le za trenutek, bo v mojem srcu živela za vedno, tako kot moj otročiček, ki se mu je prezgodaj ustavilo srce. Mojima dvema angelčkoma pa pošiljam poljub v nebo in jima sporočam, da ju imam neskončno rada.«
Smo mamice otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu.
Nekaj mamic iz Facebookove skupine Angelske mamice (žalujoče mamice) se je letos poleti na pobudo Špele Vitanc Vodeb odločilo, naj javnost izve, da so njihovi otroci zares obstajali. »Družba se teh tem izogiba, ljudje ne vedo, kako se odzvati, in se zato najpogosteje pretvarjajo, da se ni nič zgodilo. Če ne veste, kaj bi rekli, kako bi se odzvali – bodite samo tam, objemite žalujoče starše in, prosim, ne govorite neumnosti, kot so 'vse se zgodi z razlogom', 'boljše sedaj kot kasneje', 'saj je bila še majhna', 'saj si še mlada', 'saj bo boljše'. Bolečina je nepopisna. Zato bodite v oporo in pomagajte širiti naš glas. Pomembno je, da se o tem govori, da se otrokom prizna obstoj ter da žalujoči starši v okolici najdejo podporo in ne ignorance.« Mamice, pove Špela, si končno želijo zrušiti tabuje in ljudem pojasniti, da jim stisk roke, sočuten objem, izraženo sožalje ali zgolj vprašanje »kako si« pomeni ogromno. »Zmotno je mišljenje večine ljudi, da se o svojih otrocih in žalostnih dogodkih, ki so se nam zgodili, ne želimo pogovarjati. Ljudje se bojijo, da bi nas z vprašanji prizadeli. Čeprav se nam ob pogovorih pogosto ulijejo solze, se o naših otrocih rade pogovarjamo, to nam daje občutek, da niso prezrti in pozabljeni. Čeprav smo jih lahko objele, poljubile in pestovale le za nekaj trenutkov, bodo v naših srcih živeli za vedno. Me smo njihove mamice in oni so za vedno naši ljubljeni otroci. Zato slišite stisko staršev, ki hodijo po naši poti, in vsaj za trenutek napolnite njihovo prazno naročje z iskrenim objemom ter pobožajte njihovo strto srce. Ob tem ne pozabite, da žalujejo tudi očki, bratci in sestrice.«
Štiri leta bo že od izgube in priznam, da ni lahko
Petra Lebar Kozjek:
»Je pa že mnogo lažje. Žalost se je v večini spremenila v hvaležnost. Hvaležnost, da sem lahko mama trem otrokom, da mi je ravno najina Ella dala naziv mama, hvaležnost, da sva dobila zdravega in živega fantiča, ter hvaležnost, da živim. To je moja zgodba. Na žalost je takih zgodb ogromno, zato se ne obračajte stran, kadar slišite za znanko, prijateljico, sosedo, ki se ji je to zgodilo. Bodite ji v oporo. Kako? Samo bodite tam. Lahko ste brez besed, že vaša prisotnost bo dovolj.«
Dokler bom živa, bom govorila o njiju. Zanju.
Aleksandra Ožegović:
»Po osmih letih sem na testu zagledala plus. Ko so nama povedali, da bova imela enojajčna dvojčka, sva skakala od veselja. Bila sva prepričana, da je to najina nagrada za vsa ta leta trpljenja. Hodila sem na redne preglede, vse je bilo v najlepšem redu. Ko se je prvo trimesečje končalo, sva si malo oddahnila, ker je 'najhujše mimo'. Potem pa je prišel redni pregled v 16. tednu. Nikoli ne bom pozabila, ko so mi povedali, da mojima fantkoma srčka ne bijeta več. Bil je dan pred mojim rojstnim dnevom. Dan, ko se mi je zrušil svet. Dan, ki me je zaznamoval. Umrla sta. Ni ju več. Odgovorov ni, ostala so samo vprašanja. Nekaj dni pozneje, sedmega oktobra 2017, sem rodila najlepša fantka na tem svetu, Gabriela in Mihaela. Bolečine, ki jo občutiš, ko izgubiš otroka, ne more opisati nobena beseda. Dolgo sem potrebovala, da sem predelala njuno izgubo, a obljubila sem jima, da bo svet vedel, da sta obstajala. Ne bosta pozabljena, nikoli. Dokler sem živa, bom govorila o njiju, ker sem jaz njun glas, ki sta ga izgubila ob rojstvu. Danes, ko sem bolečino predelala, sem hvaležna za to življenjsko izkušnjo, hvaležna sem, da sem ju rodila in spoznala, pa tudi če samo za nekaj minut. Hvaležna sem tudi njima, ker sta mi letos poslala mavrično sestrico, da mi krajša dneve in me vsak dan opomni, kaj vse smo zamudili pri njiju. Gabriel in Mihael ter vsi drugi najini angelčki bodo vedno imeli posebno mesto v naših življenjih.«
Dan, ki naju je za vedno zaznamoval
Eva Vovk:
»'Tu pa nekaj ne bo v redu, jaz utripa ne vidim.' To je stavek, ki nama je sesul svet in sanje. Dobila sem diagnozo 'missed abortion', za kar prej niti nisem vedela, da obstaja. Dojenček je bil mrtev v meni dva tedna, brez kakršnih koli znakov. Dobila sem tabletke za splav, ki sem ga na lastno željo želela opraviti doma, da bi se od nje lahko poslovila oba. Luna se je rodila 27. avgusta. Najlepša in najbolj popolna. Držala sva jo v rokah na tetra plenički, naredila nekaj fotografij, jo poljubila in se poslovila od nje. To mi je veliko pomenilo. Hvaležna sem tudi svojemu možu, da je zmogel iti z menoj skozi to in mi je stal ob strani. Hvaležna sem, da nama je bila poslana, pa čeprav za kratek čas. Za solze sreče ob pogledu na pozitiven test, za vsak pogled utripajočega srčeca na ekranu, najine prve nakupe in ker je bila darilo njenemu dedku za rojstni dan. Za vedno bo najin otrok, nič manj vredna od sinčka pred njo in nenadomestljiva z mavrico, ki nama je bila poslana za njo.«
Neopisljiva sreča se je spremenila v največjo žalost.
Suzana Trupina:
»Šestega decembra zjutraj, v 26. tednu nosečnosti, mi je odtekla plodovna voda. Partner je poklical rešilca. V Ljubljani so mi naredili UZ in me sprejeli na oddelek. Na viziti so mi povedali, da bodo počakali do 32. tedna in mi potem sprožili porod. Če bo z otrokom vse v redu, mi ni problem v bolnišnici preležati več tednov, sem razmišljala. Čez teden dni pa sem se začela močno tresti. Zeblo me je kot še nikoli. Nemudoma so me odpeljali v porodni blok. Zdravnica mi je razložila, da mi bodo naredili carski rez. Trinajstega decembra ob 1.43 zjutraj sem rodila fantka Alekseja, velikega 38 cm in težkega 1210 g. Zjutraj mi je partner prišel povedat, da je videl najinega lepega sina. Ker je nedonošenček, so ga dali v inkubator. Čeprav diha sam, mu, da se ne bo preveč utrudil, dodajajo še kisik. Potem pa so mi na viziti zdravniki povedali, da sem se okužila z bakterijo E.coli in da je bil to razlog, zakaj so mi morali nujno narediti carski rez. Bila sem srečna, da je bil moj fantek videti zdrav. Ko pa so mu čez nekaj dni z magnetno resonanco pregledali možgane, se mi je sesul svet. Bil je 19. december, ko so mi povedali, da je bakterija Alekseju poškodovala možgane in hrbtenjačo. Vprašala sem, ali to pomeni, da ga več ne bo. Zdravnica mi je pokimala. Pripeljali so ga z inkubatorjem in mi ga položili v naročje, in tam je za vedno zaprl svoje prelepe oči. Moj otrok mi je umrl v naročju. Take bolečine in nemoči si ne moreš zamisliti. Mislila sem, da so samo grozne sanje, da se bom zbudila in bo vse v redu. Takrat je umrl del mene. Svojega otroka imam rada, čeprav ga ni, in zame bo vedno moj otrok, do mojega zadnjega diha.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
