Vsa literatura trdi, da je za nastanek Alzheimerjeve bolezni odgovoren amiloid, ki se nalaga na živčevju, ustvarja vnetja in na koncu povzroča propad določenih delov možganov. Farmacija je usmerjena v iskanje čim učinkovitejših sredstev, s katerimi bi nakopičeni amiloidni plak odstranili. A vse kaže, da bomo čez nekaj časa mogoče ugotovili, da amiloidu delamo enako krivico, ki smo jo 50 let delali holesterolu. Vodilni naturopati, biološki zdravniki in strokovnjaki nevroznanosti namreč ugotavljajo, da amiloid ni piroman, temveč gasilec! Da ni vzrok za težavo, temveč jo poskuša reševati. Amiloidi učinkujejo protivnetno, protimikrobno in celo ustavljajo nalaganje težkih kovin. Je že res, da imamo tam, kjer se je nabralo veliko tega plaka, veliko težav, vendar teh ni povzročil amiloid, temveč to, kar je pospešilo njegovo nastajanje.
Zato tudi zdravilo, ki naj bi odpravilo amiloid, ne bo imelo pričakovanega učinka, svarijo raziskovalci, še več, utegne se zgoditi, da bi le z odstranjevanjem amiloida, ne da bi odstranili to, zaradi česar ga telo izloča, težave le poslabšali.
In če rešitev ni v odstranjevanju amiloida, kako se lotiti pandemije demence?
Demence je vse več in tudi pojavlja se v vse več različnih oblikah. Podobno kot pri raku ne govorimo o eni težavi, temveč o celotnem paketu težav, ki se lahko izražajo različno. Kot pravi eden vodilnih sodobnih raziskovalcev te bolezni in tudi »oče« zelo uspešnih protokolov zdravljenja, »če želimo rešiti možgane, moramo spremeniti način, kako smo doslej gledali na Alzheimerjevo bolezen in njeno zdravljenje. To ni monolitna bolezen, ki bi imela en obraz in enega povzročitelja. Lahko bi rekli, da so to različne košarice težav, in odvisno od tega, kako se jih lotimo, lahko stanje precej izboljšamo ali celo vrnemo v normalo. Vendar morate razumeti, da tu ne iščemo »srebrnega naboja«, ki bi pokončal »vampirja«. Prej bi lahko rekli, da potrebujemo srebrn rafal – zato smo tako tudi poimenovali protokole zdravljenja.«
Dr. Dale Bredesen ve, o čem govori. Pri več stotinah ljudi, ki so začeli živeti po njegovem protokolu, se je ne le ustavil razvoj Alzheimerjeve, temveč so mnogi med njimi dokaz, da je telo zmožno regenerirati tudi to, kar smo do včeraj imeli za neobnovljivo. Vendar pozor – ti ljudje niso preprosto pogoltnili čarobne tabletke, temveč so trajno spremenili svoje življenje, prehrano, gibanje in celo razmišljanje.
»Medicino 20. stoletja je zanimalo le, kaj imamo in kako bodo TO uničili, eliminirali, pozdravili. Medicina 21. stoletja ne sprašuje več, kaj imate, temveč zakaj! Zaveda se, da brez odpravljanja vzrokov, ki so pripeljali do nekega stanje, tega ne moremo rešiti. Če vaš zdravnik še vedno ne ve, kako je vaše stanje povezano z vašo prehrano, zrakom, ki ga dihate, spanjem, vitamini ..., je obtičal v medicini 20. Stoletja.«
Novo razumevanje odpira nove možnosti
Alzheimerjeva ni nekaj, kar nas doleti kot strela z jasnega. To je stanje, v katero smo pripeljali telo po dolgih letih napačnih izbir. Odvisno od tega, kaj je v ozadju težave, ki je na koncu prizadela tudi normalno delovanje možganov, dr. Bredesen prepoznava tri tipe Alzheimerjeve bolezni.
TIP 1 – Alzheimerjeva bolezen zaradi vnetnih procesov
Moderen slog življenja ustvarja v telesu nenehno stanje vnetja. Vnetja lahko povzročajo snovi v hrani (razni aditivi, E-ji, ostanki pesticidov), borelija in drugi patogeni, ki so posledica ugrizov okuženih insektov, virusi herpesa in razni drugi virusi. Vse več »ohranjenih zob« povečuje tudi število mrtvih zob in parodontalnih bakterij, ki ostajajo v ustih in od tam producirajo »tolpe« mikrobov, ki nenehno dražijo in napadajo naša tkiva. Vnetja lahko nastajajo tudi zaradi plesni, ki so čedalje bolj prisotne v naših nepredušno zaprtih prostorih. Za nameček vnetne procese še dodatno pomnožijo mikrovalovna sevanja naših telefonov, wi-fi in drugih brezžičnih tehnologij.
Veliko notranjih tihih vnetij nastane, ko popusti naša prva linija obrambe – črevesje. Ko kandida, mikrobi, kemikalije ... preluknjajo sluznico našega črevesja, se začnejo masovni vdori neželenih snovi v našo kri in limfo. Bariere imamo tudi drugje – tudi koža, na primer, je pomembna linija obrambe, ki jo sistematično uničujemo z močnimi mili in vrsto drugih kozmetičnih izdelkov. Možgani pa imajo še svojo »bodečo žico«, s katero so obdani – rečemo ji možganska bariera.
Vse te meje nas poskušajo ubraniti pred tveganji iz zunanjega sveta. Če pa strupi, bakterije in drugi nepridipravi uspejo najti pot skozi te meje, telo nima druge, kot da poskuša napredovanje sovražnika ustaviti s postavitvijo »uličnih barikad«. In prav to počnejo amiloidi, ki ustavljajo napredovanje neželenih vnetnih procesov. Amiloid je naše strateško orožje, ki deluje protivnetno in protimikrobno. Je naša gverila, ki brani teritorij možganov, ko odpovejo druge linije obrambe.
TIP 1 je dokaj preprosto diagnosticirati predvsem na osnovi vnetnega profila. Za ljudi s tem tipom težav je značilno, da imajo v telesu veliko protiteles, kar priča o tem, da je njihov imunski sistem v stanju nenehnega boja. Značilen je tudi visok CRP (normalno naj bi bil manjši od 1, pri mnogih pa je 5–10), povišani so tudi drugi kazalci protivnetnega delovanja telesa. Danes ima medicina vse relevantne teste, da hitro prepozna značilno sliko teh vnetij in celo odkrije njihov vzrok. Zakaj jih ne uporabljamo? Zakaj »na dejstvih sloneča medicina« zdravi na pamet in najprej piše recepte, šele potem (če ti ne zaležejo) izvaja preiskave?
Takoj, ko pozdravimo izvor vnetja, se spremenijo tudi simptomi, ki smo jih prej imenovali Alzheimerjeva. To potrjujejo tudi izkušnje klinike Paracelsus v Švici, kjer so pri številnih bolnikih ugotovili, da se je pri težavah, kot je rak ali Alzheimerjeva, najprej treba lotiti zdravljenja prebavil ali ust, ki so praviloma glavno leglo vnetja.
TIP 2 – Alzheimerjeva bolezen zaradi atrofiranih možganov
Da bi možgani vzdrževali avtocesto, ki je sestavljena iz kvadriljona sinaps, potrebujejo veliko cestnih vzdrževalnih služb in ogromno hranil, vitaminov, hormonov, rudnin ..., da bi vse brezhibno delovalo.
V praksi možgani mnogih ljudi ne dobivajo vsega, kar potrebujejo. Zamislite si, da ste direktor cestnega podjetja, ki se imenuje vaši možgani. Po eni strani vidite, koliko sredstev imate, na drugi pa vas z vseh strani kličejo zaradi poškodb na cestišču. Vi kličete državo na pomoč, ta pa ima »druge prioritete«. Prav to se dogaja v našem telesu. Ko možgani ugotovijo, da ne morejo vzdrževati celotnega omrežja, preprosto začnejo zapirati nekatere ceste, razgrajevati in gradbeni material seliti drugam, tja, kjer je največ prometa. Če so količine vitamina B12 nezadostne, če ni vitamina D, maščobnih kislin DHA, ščitničnih hormonov, estrogena, testosterona, magnezija in številnih drugih snovi, brez katerih ni možno oskrbovati delovanja možganov, preprosto nimamo druge izbire. Če ni dovolj rezervnih delov, goriva, serviserjev ..., morajo možgani svoje delo reorganizirati. Namesto celotne infrastrukture se delovanje počasi krči na takšen obseg, ki ga je možno vzdrževati. Temu rečemo, da možgani atrofirajo. Tudi fizično se krčijo in njihov volumen uplahne.
Če pa morate arhiv namesto v veliko skladišče spominov preseliti v manjše, nečesa ne bo možno shraniti. Zanimivo je, da to obliko Alzheimerjeve bolezni označuje predvsem izguba kratkoročnega spomina. Zakaj je prav ta prizadet? Zakaj ne pozabimo česa drugega? Telo ima svojo logiko. Meni, da če ste se že tako trudili, da se nekaj naučite, in če to v vseh letih ni utonilo v pozabo, je ta podatek zagotovo pomembnejši kot denimo tisti, kaj ste danes gledali na televiziji, kaj ste jedli in koga ste srečali. Zato že v osnovnih nastavitvah možgani začnejo delovati tako, da zavračajo skladiščenje novih spominov. »Staro bomo poskusili vzdrževati, novega pa ne sprejemamo, ker smo že preobremenjeni.« To je kot stavka zdravnikov, ki napišejo, da ne sprejemajo več novih bolnikov, ker že za obstoječe ne morejo zagotoviti ustrezne obravnave.
Zanimivo je, da ta oblika demence ni pot brez povratka. Znanstveniki ugotavljajo, da telo nenehno dela inventuro. Dokler je v rdečem polju (npr. da imate premalo vitamina D ali B12 ...), je zapovedano varčevanje. Če pa mu zagotovimo vse, kar je potrebno, in še malo zaloge za povrh, se varčevalni ukrepi omilijo in možgani začnejo razvijati nove sinapse, ki omogočajo razširitev kapacitet. Takrat ugotovite, da naenkrat tudi kratkoročni spomin spet normalno deluje.
Za nastajanje Alzheimerja tipa 2 smo dovzetnejši v določenih obdobjih v življenju. Pospešili jo bodo, npr., nezadostno delovanje ščitnice, menopavzne težave, nagla izguba vitamina B12 (pogosto po operacijah pod narkozo), padec vitamina D (npr. pozimi, po večjih obremenitev jeter ...).
Za te ljudi je zanimivo, da njihov CRP ni visok, utegne biti celo manjši, kot bi pričakovali. Telo preprosto ne reagira z vnetjem – ne bori se, temveč odstopa, krči, namesto za napad se odloča za umikanje.
Podobno kot pri osteoporozi morajo biti osteoblasti in osteoklasti v ravnovesju, tudi pri tem tipu demence moramo uravnovesiti proces nastajanja novih sinaps in proces razgradnje nepotrebnih, ker je pri bolnikih razgradnja prehitra, nastajanje novih pa prepočasno.
TIP 3 – Toksična Alzheimerjeva bolezen
Ta tip Alzheimerjeve bolezni v zadnjem času postaja čedalje pogostejši. Najbolj skrb vzbujajoče je, da prizadene čedalje mlajše ljudi. V povprečju se pojavlja že pri štiridesetletnikih, niso pa redki tudi dvajsetletniki. Ta oblika nastaja zaradi pretirane izpostavljenosti specifičnim toksinom. Možgani izločajo amiloide, da obvarujejo živčevje pred toksičnimi snovmi. Po eni strani so to težke kovine (npr. živo srebro, svinec, kadmij ...) in aluminij, DDT ..., na drugi pa je vse večja obremenitev z biotoksini. Ne veste, kaj je to? To so toksini, ki jih povzročajo bakterije, virusi, kvasovke, plesni ... v nas samih. Če imamo veliko takšnih »prebivalcev«, je to, kot da bi v lastnem telesu imeli tovarne, ki nam v ozračje nenehno spuščajo nevarne strupe.
Zelo velika obremenitev, ki smo jo prezrli, je obremenitev s plesnimi. Teh je v našem okolju vse več, ker sodobna nepredušna gradnja ustvarja raj zanje. Tudi vse daljši roki trajanja živil in dolge transportne poti omogočajo razvoj plesni na živilih. Ljudje smo do tega brezbrižni, ko pa so plesni v telesu, postanejo stroj za proizvodnjo bioloških toksinov, ki obremenjujejo celotno telo in še posebej možgane. (Snovi, ki jih izločajo plesni, so po svoji naravi živčni strupi!) Tudi stavbni biologi opozarjajo, da naši domovi postajajo čedaje nevarnejša legla plesni, in očitno je, da so te povezane s številnimi kroničnimi boleznimi.
V teh primerih se amiloid ponovno izloča kot oblika barikade, ki nas poskuša ubraniti pred tem, da nam takšni toksini ne prizadenejo še več škode. Ena tkiva se žrtvujejo, da strup ne pride do drugih. Podobno kot v bitkah, ko zrušijo most za seboj, amiloidi trgajo sinapse, da onemogočijo prehod toksinov v pomembnejše dele možganov. Ta oblika ima drugačne simptome kot tip 1 in tip 2. Zanjo je značilna izguba določenih izvršnih funkcij, npr., oseba ima naenkrat težave pri seštevanju, načrtovanju, težko najde besede ..., poslabša se ji vizualna percepcija (prepoznavanje obraza, mest ...), ne ve več, po kateri poti se pride na neki naslov, ne zna se več organizirati ... Za to skupino je značilna tudi pogosta depresija.
Zagotovo ta oblika demence povzroča več težav v življenju kot tip 1 in 2. Ti bolniki si še vedno znajo pripraviti zajtrk, le da po nekaj urah ne vedo več, kaj so jedli. Tip 3 pa ima problem, da več ne zna slediti receptu za pripravo hrane, uporabiti štedilnika, sestaviti sokovnika ... Zdravniki ugotavljajo, da na njihovih možganih ni videti znakov atrofije ali amiloidnih oblog na čelnem delu možganov, značilnih za tip 2. Imajo pa veliko »prekinitev na cestah« na področju korteksa.
Rešitev je v osnovi preprosta
Da rešimo problem, moramo predvsem odkriti vire okužb, zastrupitev ali pomanjkanja. Teh je praviloma več. Najprej moramo ugasniti vir, potem šele začnemo razstrupljati, krepiti in obnavljati. Če še naprej bivamo v okolju, kjer so plesni, ne bo rezultatov. Kar bomo spravili iz telesa, bo spet prišlo vanj. Ne morete na eni strani odstranjevati aluminija iz možganov, po drugi pa še vedno uživati pijače iz alupločevink, ovijati hrane v alufolijo, kuhati v aluposodah ...
Ni preprosto, ne zgodi se čez noč – je pa zagotovo vsak korak v pravo smer poplačan s tem, da bodo naši možgani izboljševali svojo formo. Več naredimo, več se bo poznalo. Kot pravi dr. Bredesen, bi Alzheimerjeva bolezen morala biti zelo redka.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
