A tistih osem odstotkov je nabito polnih informacij o vsem, kar se z nami dogaja. Povejo nam, kaj smo podedovali, kako živimo, kaj jemo in kakšne spremembe se dogajajo v našem telesu. Pokažejo vnetja, neravnovesja, alergije, pomanjkanje in presežke. Eksplozija tehnološkega napredka in z njim medicinskega znanja hitro daljša spisek bolezni, ki jih lahko razberemo iz krvi, in sveti gral raziskav v hematologiji – odkrivanje bolezni, še preden se razvijejo – se ne zdi več nedosegljiv.
Najboljša preiskava v medicini
Izr. prof. dr. Samo Zver: »Ne glede na to, kar se govori in piše, imamo Slovenci še vedno odlično zdravstvo. Če se omejim na hematologijo, so bolnikom na voljo zdravila, o katerih lahko marsikje samo sanjajo, tudi v Avstriji.«
Ni naključje, da je krvna slika prva preiskava, na katero nas bo poslal zdravnik. Izr. prof. dr. Samo Zver, hematolog s tridesetletnim stažem v ljubljanskem Kliničnem centru, spomni, da krvna slika največ pove o človeku. »Pri osnovni preiskavi pogledamo, kakšno je število eritrocitov, levkocitov in trombocitov ter katere druge celice so še v krvi. Krvno sliko naredi avtomatični analizator krvnih celic, preiskava pa stane dva evra. Na UKC Ljubljana, denimo, naredimo še razmaz periferne krvi, pri katerem laborant 'z očesom' pregleda še 500 celic in naredi tako imenovano diferencialno sliko. Pogleda, kakšne celice plavajo po krvi, in oceni njihove nepravilnosti. Krvne celice so lahko poškodovane na značilen način, kar nam lahko pove, kakšno bolezen ima bolnik. Recimo eritrociti s špičkami kažejo na bolezen ledvic. Za plazmocitom, rakavo obolenje, je značilno, da se eritrociti nalagajo drug na drugega v 'rolojih'. Izkušen laborant lahko, na primer, prepozna parazita malarije, ki živi v eritrocitih. Razmaz periferne krvi stane še dodatne štiri evre. S preiskavo, ki stane borih šest evrov, torej dobite cel kup pomembnih informacij o človeku. Nobena druga preiskava v medicini vam jih ne da toliko.«
Krvno sliko je treba znati brati
Osnovno krvno sliko naredi avtomatski analizator, a »prebrati« jo mora znati človek. »Vedeti je treba, kaj pomeni število določenih krvnih celic, njihova oblika, poškodbe itn.,« pravi dr. Zver. »Prizadevamo si, da bi jo znali odlično brati vsi, od splošnega zdravnika naprej. To bi pomenilo hitrejše odkrivanje bolezni in najučinkovitejše zdravljenje čim prej. Tako kot EKG, ki so ga včasih znali prebrati le internisti, zdaj pa vsak zdravnik spozna infarkt ali motnjo srčnega ritma.« V dobi visoke tehnologije, ki je čedalje pogosteje povezana z internetom, bi si človek predstavljal, da bo obstajala elektronska knjižnica s slikami krvnih celic in različnimi poškodbami, ki jo bo elektronski mikroskop uporabljal za samostojno določanje morebitne bolezni. A ni tako, pravi dr. Zver. »Ključen je še vedno človek. Odstopanja v krvni sliki je treba namreč iskati, ne kažejo se nujno povsod. Znanje pride z izkušnjami, z desetimi, dvajsetimi leti branja krvne slike. Zgodilo se je že, da je bolnik ležal nekaj mesecev na infekcijski kliniki z neopredeljenimi vročinskimi simptomi, pri hematološkem pregledu pa se je takoj ugotovilo, da gre za malarijo.« Poleg tega je treba upoštevati, da so normativi pri testih postavljeni na 95 odstotkih populacije. Odstopanje od normale torej ne pomeni nujno, da je nekaj narobe, morda le, da človek ni v okviru povprečja. Visoka vrednost določenih mineralov lahko pomeni povečano vranico, kar je normalno pri človeku, ki je visok skoraj dva metra in težak sto kilogramov. Kreatinin bo na zgornji meji pri človeku, ki ima veliko mišic, pa to ne pomeni, da je bolan. Zato je treba rezultate vedno brati tako, da imamo pred očmi človeka kot celoto, in uporabljati zdravo pamet.
Kri je treba pogosto kontrolirati
Poglobljene hematološke preiskave pa so dostopne le v določenih ustanovah, vsekakor ne v zdravstvenih domovih. Do njih pridemo šele takrat, ko nas napotijo k specialistu, torej ko že imamo simptome bolezni, morda že dolgo. Predolgo? Se zgodi, pravi dr. Zver, a ni pravilo. »Ve se, katere so rizične skupine za slabokrvnost – majhni otroci, adolescenti, nosečnice in starejši. Pri teh je prav, da se krvna sliko kontrolira relativno pogosto, tudi če nimajo težav. Pri otrocih in starejših enkrat na leto, denimo. Opažam, da med nosečnostjo vsi zdravniki ne kontrolirajo krvi dovolj pogosto. Verjetno je odvisno od tega, kaj si kateri lahko privošči oziroma koliko kdo varčuje.«
Samoplačniških preiskav krvi je na voljo veliko, a dr. Zver je prepričan, da nima smisla, da bi teste plačevali iz lastnega žepa. »Ne glede na to, kar se govori in piše, imamo Slovenci še vedno odlično zdravstvo. Laborant, ki zna dobro brati krvno sliko, bo opazil napake oziroma poškodbe krvnih celic, zaradi katerih bo zdravnik bolnika napotil v hematološko ambulanto. V njej pa so bolnikom na voljo zdravila, o katerih lahko marsikje samo sanjajo, tudi v Avstriji.«
Največji napredek so molekularnogenetske preiskave
Kot na vseh področjih medicine gre tudi v hematologiji razvoj naprej z velikimi koraki. Največji napredek, pravi dr. Zver, so zagotovo molekularnogenetske preiskave. Te odkrivajo tako prirojene nepravilnosti kot bolezni, ki so se razvile tekom življenja. Poleg diagnoze omogočajo učinkovitejše zdravljenje in natančnejšo prognozo bolezni. »Z molekularnogenetskimi preiskavami lahko spremljamo kromosomske nepravilnosti, ki so posledica določene bolezni in nam lahko točno povejo, kako se razvija bolezen,« razloži dr. Zver. »Iz nekaterih lahko razberemo, da je zdravljenje postalo neučinkovito in da ima bolnik morda pred sabo le še leto življenja. Ali pa je prognoza tako dobra, da lahko zdravljenje zmanjšamo na minimum. Vsakemu bolniku lahko zato zdravljenje popolnoma prilagodimo, kar se tiče vrste in odmerkov zdravila.«
Koraki proti zgodnjemu odkrivanju raka
Krvni test za domačo uporabo (kapljica krvi na prstu): v lekarnah so med drugim na voljo domači testi za določanje celiakije, test količine železa v krvi, test za ugotavljanje bakterijske okužbe, test za ugotavljanje alergij in test za preventivni pregled želodca.
Preiskave krvi bodo v prihodnosti morda lahko zamenjale rentgenska slikanja in invazivne posege, ki so danes potrebni za postavljanje mnogih diagnoz. Sveti gral pri raziskavah raznih obolenj je preiskava, ki bi bolezen odkrila v najzgodnejši fazi, še preden se pojavijo simptomi. Rakava obolenja pri tem niso izjema. Eden zadnjih uspehov je projekt CancerSeek. Krvni test, ki ga je razvila ekipa raziskovalcev z Univerze Hopkins v Baltimoru, ki je odkril raka, še preden se je ta razširil, in obenem nakazal vrsto bolezni pri 70 odstotkih obolelih. Preiskava išče v krvi proteinske označevalce in DNA osmih najpogostejših vrst raka – na pljučih, dojkah, trebušni slinavki, debelem črevesu, želodcu, jetrih, jajčnikih in požiralniku. Izvajali so jo na 1005 bolnikih z rakom v zgodnjem stadiju. Najuspešnejša je bila pri raku na jajčnikih in jetrih, tu je postavila pravilno diagnozo pri kar 98 odstotkih bolnikov, najmanj pa pri raku na dojki, kjer je potrdila 33 odstotkov že odkritih rakov.
To je doslej največji uspeh v raziskavah, namenjenih zgodnjemu odkrivanju rakavih sprememb, kljub temu pa test še ne bo kmalu pripravljen za uporabo. Treba bo izboljšati odstotek ugotovljenih obolenj in obenem zmanjšati število lažnih diagnoz, ki je trenutno pri sedmih odstotkih. A če bo znanstvenikom uspelo odpraviti pomanjkljivosti testa, pričakujejo, da bo v prihodnosti z njim za okoli 500 dolarjev po osebi možno izvajati učinkovito preventivo.
Tudi avtizem in demenca se pokažeta v krvi
Raziskave, ki poskušajo razviti test za zgodnje postavljanje diagnoze, pa niso omejene na rakava obolenja. Februarja so bili, denimo, objavljeni rezultati študije, ki se je osredotočila na avtizem. Znanstveniki so odkrili povezavo med to motnjo in poškodbami določenih proteinov v krvni plazmi. Test, ki so ga razvili, je pravilno diagnosticiral avtizem pri 92 odstotkih oseb, kar je pomemben napredek v odkrivanju te bolezni. Ker se znaki pokažejo dokaj pozno v otrokovem razvoju, raziskovalci upajo, da bodo lahko s tem testom motnjo prepoznali čim bolj zgodaj in s tem omogočili otrokom z avtizmom pravilno obravnavo. Morda pa bodo njihove ugotovitve vodile tudi k boljšemu razumevanju vzrokov za razvoj te motnje.
Letošnje leto je prineslo objavo izsledkov še ene pomembne raziskave. Ta je poskušala v krvi odkriti sledove Alzheimerjeve bolezni. Doslej je veljalo, da obolenja možganov lahko preiskujemo le s tomografijo (slikanjem možganov) ali testiranjem likvorja iz hrbtenjače. Obe preiskavi sta neprijetni za bolnika in dragi. Skupina znanstvenikov iz Japonske in Avstralije pa je razvila test, ki v krvi zazna protein amyloid-β, o katerem vedo, da je povezan z Alzheimerjevo boleznijo. Če se bo test izkazal za zanesljiv, bo to velik napredek za klinične raziskave te bolezni, ki so skoraj zamrle, delno zato, ker je bilo težko privabiti ljudi, da bi v njih sodelovali, in delno zato, ker so bile doslej vse neučinkovite.
Vitamini, hormoni, intoleranca za hrano
Kri pa ne beleži le bolezni, temveč tudi to, kaj smo podedovali, kako živimo in kaj jemo. Iz nje lahko razberemo, katerih vitaminov in mineralov nam primanjkuje, katera hrana nam ne ustreza, ali naše težave povzroča hormonalno neravnovesje in še mnogo drugega. »Kri je sestavljena iz čvrstega dela, se pravi krvnih celic, na katere se osredotoča osnovna preiskava krvi, in krvne plazme, iz katere določamo biokemijo, hormone ipd. in lahko razberemo marsikaj tudi o našem slogu življenja. Biokemične preiskave nam, na primer, povejo, kakšna je vrednost kalija, natrija, kalcija, magnezija, sečnine, kreatinina, kot pokazatelja delovanja ledvic. Tu so testi jetrnih encimov, lipidni profil – kakšna je vsebnost maščob v krvi, in še mnogo drugega,« pravi dr. Zver. Zdravnik vas bo na tovrstno preiskavo napotil, če bo posumil, da vaše zdravstvene težave izvirajo od tod, na voljo pa je tudi čedalje več samoplačniških preiskav in tudi množica testov, ki jih lahko kupite v lekarni in naredite sami doma. Med njimi je, denimo, test za določanje celiakije, test količine železa v krvi, test za ugotavljanje bakterijske okužbe (ki vam pove, ali potrebujete antibiotik), test za ugotavljanje alergij in test za preventivni pregled želodca.
Samoplačniško lahko med drugim testirate ravnovesje hormonov, kar ponudniki svetujejo pri težavah, kot so nabiranje kilogramov, težave z izpadanjem las, počasen metabolizem, prebavne težave, povišan holesterol, vnetja, alergije, suhe sluznice, nihanje v razpoloženju, težave s spanjem, razna kronična obolenja, težave z neplodnostjo, neredne menstruacije, predmenopavzni sindrom in vročinski oblivi.
Ponujajo tudi test intolerance za hrano, na katerega vas vabijo, če vas pestijo napihnjenost, glavoboli, migrene, bolečine in krči v trebuhu, težave z odvečnimi plini, razdražljivo črevesje, kašelj, živčnost, nerazpoloženje ali omotica.
V medicini delamo tisto, kar bolnik potrebuje, ne pa, kar je možno
Dejstvo, da je iz krvi možno razbrati vse zgoraj našteto, pa še ne pomeni, da je to tudi potrebno. Kar se tiče dr. Zvera, denar, ki bi ga namenili preventivnim hematološkim preiskavam, raje porabite za zdrav življenjski slog. »Menim, da noben test ni potreben, če človek nima težav. Če se počutite dobro in nimate nikakršnih simptomov, je kakršen koli pregled odveč in stran metanje denarja; iz svojega žepa ali zdravstvene blagajne. Prav tako nima smisla nadalje preiskovati nekega odstopanja, če se človek dobro počuti. Če nepojasnjeno hujša, se ponoči čezmerno poti, ima nepojasnjeno povišano temperaturo, pa je stvar drugačna.« Danes bi vsi delali najprej preiskave in iz njih vlekli zaključke, morda tudi napačne, pravi. Dejstvo je, da če dovolj dolgo iščemo, bomo v krvi gotovo kaj našli. A to bo morda posledica granuloma ali kaj podobno nenevarnega. Zato je ključno, da se človeka najprej dobro izpraša, pregleda in razmisli, šele potem pa pošlje na laboratorijske preiskave. »Če je v telesu kaj narobe, se to hitro razkrije na počutju. Težave s presnovo kalcija, denimo, se kažejo kot zaspanost, prebavne težave, težave z ledvicami itn. Krvno sliko preverjati na pavšal je smiselno le v posebnih primerih, recimo pri vegetarijancih in drugih, ki prakticirajo posebne diete, ne pa kar na splošno.« V medicini je treba delati tisto, kar bolnik potrebuje, ne pa kar vse, kar je možno, poudari. Vsem pa nam polaga na srce, naj bomo pri zdravniku zgovorni in natančni, kadar opisujemo svoje težave. Pri razlagi, ki je omejena na »slabo se počutim, nekaj ni v redu«, bo zdravnik tudi s krvno sliko v roki tipal na slepo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
