Novice Svet24

Ti paraziti naj bi povzročali večino smrtonosnih bolezni. Nekaj podobnega je trdila dobro znana alternativka Hulda Clark, torej bo že res? Se moramo res bati in vso hrano nenehno na vse načine preverjati? Ni treba, to je nesmisel, pravi Anton Komat, naravovarstvenik in raziskovalec.

Med paraziti, ki naj bi se jih nenehno bali, so nematode (gliste, ki jih je veliko vrst) in tudi metljaji; ti imajo zelo zapleten sistem življenjskega razvoja, vmesni gostitelj pa je sladkovodni polž. Jajčeca morajo priti v vodo, tam jih poje polž, v njem se parazit razvije v vmesno razvojno stopnjo, potem polža zapusti in odplava (po obliki je kot žabji paglavec, le da je precej manjši), pritrdi se na vodno rastlino, ki jo poje živina, lahko pa tudi človek oziroma človek zaužije meso okužene živali. »Izpolnjenih mora biti torej kar nekaj pogojev: bližina vode, poljedelska dejavnost, gojenje neke kulture; tipično je gojenje riža, na primer. V vseh teh tekstih, ki strašijo ljudi, navajajo, da se lahko metljaji v kateri koli razvojni fazi naselijo v katerem koli organu človeškega telesa očitno kjerkoli na svetu, tudi pri nas. V resnici pa so velikega metljaja (Fasciola hepatica) nazadnje zasledili na ljubljanskem Barju pred 40 leti. Pozneje ni bilo nobenega več, vsaj slišati ni bilo, da bi kdo naletel nanj,« je razložil Anton Komat.

Mnogi paraziti pri nas ne morejo preživeti

Ko je bil še lovec, je v vseh letih pri vsej uplenjeni divjadi enkrat samkrat naletel na metljaja pri srni. Druge vrste metljaj, Fasciolopsis buski, pa je vezan le na kraje v vzhodni Aziji. Če bi ga kak popotnik prinesel k nam, se ne bi obdržal, ker pri nas ni pravih razmer, da bi preživel vse svoje razvojne stopnje. Res je sicer, da lahko v latentni fazi preživi tudi eno leto, da dnevno izleže nekaj tisoč jajčec, vendar pa nimamo riževih polj, ustreznih temperatur in vlage, tako da v naših krajih ne more preživeti, zato so vsi ti strahovi popolnoma odveč. Strašljivi teksti navajajo, da naj bi se naselil v vseh človekovih organih, a tudi to ni res. Pride izključno le v črevo, seveda v krajih, kjer ima zagotovljene življenjske razmere za vse svoje razvojne faze.

Večcelični organizem v enoceličnem?!

Revija Zarja

»Tisto, kar me je spravilo v krohot, pa je, da naj bi te pošasti uničevale čisto vse organe, tudi možgane, in naj bi povzročile, da bi ljudje zaradi njih umirali, kar je popolna neumnost,« je povedal Anton Komat. In kako naj bi to zdravili? Ponujajo vam neko elektronsko napravo, nekakšen generator impulzov z določeno frekvenco, ki pobije vse parazite. »Že pred leti sem doživel nekaj prav zabavnega,« je začel pripovedovati. Ves čas se mu dogaja, da ga popolnoma neznani ljudje ustavljajo na cesti, sprašujejo vse mogoče in mu tudi pripovedujejo vse mogoče. »Tako me je nekoč neki moški začel nadlegovati z zgodbo o parazitih, ki da živijo v rdečih krvničkah v naši krvi. Ti črvi naj bi torej prebivali v eritrocitih. Šlo mi je na smeh. Rekel sem mu, čakajte, človek, saj to sploh ni mogoče. Te stvari kar malo poznam in kolikor vem, so črvi mnogoceličarji. Ne more torej mnogoceličar živeti v enoceličnem organizmu. To je tako, kot da bi hoteli v litrsko posodo naliti 30 litrov tekočine. Ni možno. Bolj ko sem ga prepričeval, manj je zaleglo. Fanatično je trdil, da paraziti živijo v eritrocitih, kar povzroča vse mogoče bolezni. A glej ga zlomka, on pa da ima neko napravo, ki bo te črve v rdečih krvničkah pomorila. Vidimo torej, da se take zgodbe kar ponavljajo. Čeprav je od tega minilo več kot deset let, se zgodbe spomnim, ker je tako nenavadna.« »Človek je bil tako zelo prepričan, da ima prav, da so mu oči dobesedno žarele, poskakoval je okrog mene, popoln fanatik, ki se ga ni dalo prepričati z razumno razlago. Na vsak način me je hotel zvleči k sebi domov, da bi mi pokazal, kako deluje tista njegova naprava.«

Zakaj ljudje nasedajo?

Tisto, kar čudi pri takih zgodbah, je, da jim ljudje nasedajo. Kako je to mogoče, kam je izginila vsa zdrava pamet? »Če malo pogledamo v zgodovino, se mi zdi, da je sedanje obdobje zelo podobno tistemu ob koncu srednjega veka. Sistem začne propadati, je v zatonu, na površje prinese vse vrste prerokov, jasnovidcev, rešiteljev, komedijantov, klovnov, ki se torej pojavijo, ko neki sistem propada. Takrat se obupani in prestrašeni ljudje oprijemajo za slamice. To je čas komercialne nečimrnosti, norega potrošništva. To je svet strahu in pohlepa. Ljudje so vedno bolj negotovi in prestrašeni, ker je razpadel sistem vrednot. Ta kombinacija pa je za družbo pogubna. Ni več socialne mreže, ki je vzdrževala stabilnost družbe. Zato so množice izpostavljene manipuliranju, vzpostavljeni so vsi pogoji, da pridejo na površje take zgodbe, kot so te o parazitih, ki napadajo vse ljudi po vrsti. Po drugi strani pa imamo znanost, ki se povezuje s korporativnim kapitalom, to pa je ena najhujših spreg, kar jih je. Mi pa smo še vedno prepričani, da je znanost plemenita in inteligentna, v službi ljudi. Toda tudi univerzitetna znanost je vržena na trg. Inovacije patentirajo velike korporacije, s tem pa lahko manipulirajo. In tudi širijo strah. Ker jih ne zanimajo posledice odkritij, zanima jih samo dobiček po načelu 'profit nam, posledice ljudstvu'. Izgubljamo nadzor nad dosežki znanosti. Ko je znanost kupljiva, ne moremo več govoriti o etiki, temveč o Faustovi pogodbi s hudičem. Torej, hudič ti plača, ti mu daš pa svojo dušo. Prav to pa povzroča negotovost. V takšnih razmerah ljudje nasedajo na vse mogoče grožnje in v strahu iščejo rešitve, ki jih ponujajo prej imenovani preroki, rešitelji, klovni vseh vrst, prodajalci upanja,« je prepričan Komat.

Prodajalci upanja imajo vedno kupce

Bolan človek, ki mu je medicina rekla, da mu ne more pomagati, ker nima zdravila za njegovo bolezen, je hvaležen kupec upanja. Medicina in farmacija sta na žalost vse bolj povezani; najboljši potrošnik za slednjo je bolnik z dolgotrajno, kronično boleznijo. Potem pa pride rešitelj, ki ima dokaj verjetno razlago za njegove zdravstvene težave; in kar je še bolje, ima tudi zdravilo zanje! Človek pa verjame, ker hoče verjeti, saj se lovi za slamice.

Prodaja laži

Preverili smo, katere vrste parazitov naštevajo oglaševalci (na ministrstvu za zdravje so povedali, da avtorjev oglasa niso mogli zaslediti, izvirali naj bi iz Rusije in ZDA, vsi podatki o navedenih zdravnikih in bolnikih so izmišljeni od prve do zadnje besede). To naj bi bili paraziti, s katerimi naj bi bila okužena tudi večina prebivalcev Slovenije:

• giardija: to je mikroskopsko majhen parazit, ki se naseli v prebavilih ljudi in živali večinoma tam, kjer so slabe higienske razmere. To so države tretjega sveta in tudi območja v razvitem svetu, kjer vlada revščina. Navadno so kontaminirana tla, posebej pa pitna voda. Na žalost so najbolj izpostavljeni otroci.
• difilobotriaza: to je trakulja, s katero se lahko človek okuži, če uživa surove ali premalo kuhane oziroma pečene ribe. Okužbe so najpogostejše na območjih v bližini rek in jezer, kjer se ljudje radi tradicionalno hranijo s surovimi ribami. Slovenija v to kategorijo ne sodi, temveč Rusija oziroma države nekdanje Sovjetske zveze, Severna Amerika, Azija, Uganda, Peru, Čile. Teh okužb je zelo malo na Japonskem, kjer prebivalci redno uživajo surove ribe. A tam je nadzor nad vodami in hrano na zelo visoki ravni, zato je zadnja desetletja okužb s trakuljo komaj kaj.
• toksokara: s to glisto so večinoma okuženi psi in mačke. Da parazit preživi, mora imeti primerne življenjske razmere (vlaga, dovolj kisika, višje temperature). Zasledili naj bi jo po vsem svetu, a največ jih je v revnejših deželah. Popotniki, ki potujejo na rajski otok Bali, morajo biti posebej pazljivi.
• šistosoma: je metljaj, krvni črv, kar pomeni, da je v krvi. Svetovna zdravstvena organizacija je ocenila, da je druga (za malarijo) najbolj uničujoča bolezen (zaradi socialno ekonomskih posledic); okuženih je na milijone ljudi. Ima zapleten razvojni ciklus; vmesni gostitelj je polž. Značilna je za Afriko in Azijo. Okuženi so lahko povodni konji, sloni, živina, ovce, koze, kašmirske ovce.  Zasledili so jo tudi na obeh ameriških kontinentih.
• veliki metljaj (Fasciola hepatica): je zajedavec rastlinojedih živali; človek se okuži z zaužitjem rastline, na kateri so ciste z ličinkami; ličinka v jetrih dozori v odraslo žival. Tudi pri tem metljaju je vmesni gostitelj polž. Pogost je v deželah Srednje in Južne Amerike, drugod je redek, ker zahteva vroče podnebje in ustrezne vodne površine.
• spiralna glista (Trichinella spiralis): Napade prašiče, glodavce, konje, medvede in tudi ljudi. Pravijo ji tudi prašičji črv, ker se ljudje večinoma okužijo, ko jedo premalo kuhano ali pečeno svinjsko meso. Ta parazit je endemičen na Japonskem in Kitajskem, v ZDA in Evropi naletimo le na kakšen primer. Največ okužb je v Aziji.
• navadna človeška glista (Ascaris): Ta pa je znana tudi nam. Z glistami se lahko okužijo tako odrasli kot otroci s kontaminirano zemljo ali vodo; okužbe so pogostejše tam, kjer so slabše higienske razmere, pa tudi kjer so vremenske razmere zanje ugodne (toplo in vlažno, tropski in subtropski kraji). Pogostejša je še tam, kjer za gnojilo uporabljajo človeške iztrebke. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je pri nas okužba s tem zajedavcem redka.

Vse to nam pove, da so strahovi v zvezi z zajedavci odveč, čeprav je previdnost vselej potrebna. Še zlasti če potujete v kraje, kjer se lahko hitro okužite. Tam morate piti ustekleničeno vodo in ne uživati hrane na stojnicah, kar so za popotnike tako ali tako znana navodila.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.