Spoznala sem jo na urah čen taijiquana pri zdravnici ajurvedske medicine Biljani Dušić. Na svetlolasi Gorenjki, doma iz Smokuča, me je vedno znova nekaj prevzelo. Saksofonistka da je, mi je povedala, ampak v obdobju, ko še išče tisto, v čemer bi se rada ustalila. Od maja je ni bilo več na vadbah. V kitajski vasi Čenjiagou je vsak dan osem ur in več vadila tradicionalno borilno veščino. Kako nam lahko pomaga tako znanje, me je zanimalo.
Pestra pot iskanja
»Najprej sem pristala v glasbi – bila sem polna občutkov in navdiha (in na to sem bila še kako ponosna), s preprekami pa sem spoznala, da se nanje ne morem zanašati, in to me je nazadnje pripeljalo do taijiquana.«
Špela je po študiju saksofona v Ljubljani in Amsterdamu delala kot pedagoginja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, na glasbeni šoli na Jesenicah in v Škofji Loki. Sodelovala je tudi z Orkestrom slovenske vojske in Orkestrom slovenske policije. Učila se je solo petja. Leta 2009 se je vpisala na šolo za bioterapevte Marjana Ogorevca in dve leti obiskovala študij indijske vedske astrologije pri Kseniji Raškovič Nassif v Mariboru. Hkrati si je nabirala praktično znanje pri dr. Biljani Dušić na področju kultivacije uma, joge in kitajske borilne veščine taijiquan. Pestra pot iskanja pri njenih dobrih tridesetih pomladih.
Ko se vse ustavi
K temu so jo prisilile nenehne spremembe v počutju: »Enkrat sem bila vesela in zadovoljna, a kaj ko se je to bliskovito spremenilo in sem bila zopet jezna, nezadovoljna, žalostna ali v strahu. Vse to me je zelo izčrpavalo. Do sebe sem gojila ogromno pričakovanj, imela sem že jasno vizijo o uspehu in močno voljo, da jo uresničim. A kar naenkrat stvari niso šle po načrtu in postajala sem vedno bolj napeta. To se je poznalo pri igranju inštrumenta, spopadala sem se s precejšnjo zakrčenostjo. Čeprav sem v sebi čutila velik navdih in močno željo po ustvarjanju, poleg tega pa sem imela še odličnega profesorja, se je vse ustavljalo.«
To jo je tako potrlo, da se je umaknila vase in opustila druženje z ljudmi, da bi v sebi poiskala odgovore, zakaj se ji to dogaja. Začela je redno meditirati in uporabljati afirmacije ter čez nekaj časa ugotovila, da se nekaj v njej počasi spreminja. Telo je postalo mehkejše in um jasnejši, posledično pa je tudi njeno ustvarjanje začelo dobivati novo podobo. Pravi, da brez borb ni šlo in da je morala vztrajati tudi takrat, ko se je počutila slabo. Tako je spoznala, da misli in moč pozornosti ustvarjajo občutke, telo in zunanjo resničnost.
Zakaj prav v kitajsko vas
Kmalu po tem, ko se je prvič srečala s taj čijem, je pomislila, da bi se šla nekoč učit na Kitajsko. »V moji notranji viziji je bil to kraj, kjer so ekstremno visoke zahteve, kjer se dela do skrajnih meja, kot v nekakšnem zaprtem templju. Ta ideja me je zelo privlačila.« Strast in potreba po urjenju uma in telesa je v Špeli ves čas prisotna. »Če tega ne vnašam v svoje življenje, zame postaja vse nesmiselno. Misli švigajo. Počutje je zanič. V telesu mi ni dobro. Zato to ni hobi, ampak v prvi vrsti potreba. Hkrati pa je del mene navdušen nad premikanjem meja in urjenjem – to mi predstavlja smisel.«
»Kar je moreče, je notranji nemir, ne zunanje okoliščine.«
Najbolj jo pritegne, kadar opazuje mojstre izza njihovih fizičnih gibov. »Subtilna energija vodi njihova telesa.« Špela najde odlične besede za poimenovanje tega občutka. »To je izraz skladnosti, ki prežema človekov sistem, poleg tega pa nekaj izredno močnega. Moč tovrstne energije prekaša fizično moč, a izhaja iz mehkobe v telesu. Včasih komaj dojamem, da je to možno ustvariti v fizičnem telesu, kar mi predstavlja velik izziv.« To je torej lahko ena od tistih skrivnosti, ki jo nosijo v sebi navidez nežni ljudje, ki zmorejo premikati gore.
Kako lahko taka vadba pomaga?
Špela je oktobra od svojega učitelja, mojstra Čen Ziqianga, prejela učiteljski certifikat, se vrnila domov in bo zdaj sama začela poučevati. »Vadba taijiquana pomaga, da umirimo um in začnemo opazovati svoje telo ter notranjo resničnost z mirno prisotnostjo. Kitajci med vadbo sledijo občutku, in to gradi njihovo zunanjo telesno strukturo, medtem ko smo pri nas nagnjeni k temu, da si v glavi najprej vse razjasnimo, potem bi šele lovili občutek. Taijiquan je veščina, ki zahteva vadbo dolgoročno. Pravilen pristop, redna in vztrajna vadba nam prinašajo izboljšanje zdravja, počutja in navsezadnje tudi razvoj borilnih sposobnosti.«
