Seveda še vedno velja, da je najboljši način sušenja perila na zraku, če le imate to možnost. To ima precej pozitivnih lastnosti tudi za perilo. S sušenjem na zraku se perilo ne pregreva kot v sušilnem stroju, obenem pa ne zadržuje predolgo vlage, kot se lahko zgodi pri sušenju v stanovanju. Vse to lahko močno uniči tkanine. Kljub vsemu pa nekaj dobronamernih napotkov.
KAKO GA VI OBESITE?
Gladke in ravne kose perila ne prepogibajte, tako se boste izognili robovom. Občutljive kose perila raje kot s ščipalkami obesite in sušite na obešalniku. Enako velja za težke zimske bunde. Če se vam je polnilo neenakomerno razporedilo, ga najprej popravite z roko, šele nato uporabite sušilni stroj, ki bo polnilo razpihal.
SUŠENJE V PROSTORU
Mnogi žal nimajo možnosti, da bi perilo sušili na zraku, zato perilo sušijo v bivalnih prostorih. Če ste med njimi tudi vi, bodite pozorni, kje stoji stojalo s perilom in kako vpliva na bivanje. Največ tvegate, če perilo sušite na radiatorjih. Tak način sušenja bo povečal vlago vašega prostora tudi do 30 odstotkov, saj se bo zadržala še dolgo po tem, ko bo perilo že zloženo v omari.
VLAGA IN PLESEN
Najbolj nevarni so prostori, ki dobro tesnijo in ki se ne zračijo, saj lahko postanejo prava gojišča vlage. Tako tvegate nastanek plesni, ki povzročajo nastanek alergij, težav z dihali, v hujših primerih celo pojav bronhitisa. Prvi znaki okužbe s plesnijo so dražeč kašelj, utrujenost, razdražene oči, koža, slabost, glavobol, predvsem pa slab zrak. Med sušenjem v prostoru se iz perila sproščajo tudi nevarne kemijske spojine, ki poslabšajo stanje tudi pri astmatikih. Če torej perilo sušite v stanovanju, skrbite za redno prezračevanje, dobro bi bilo tudi, da bi pomislili na razvlaževanje zraka.
