Njegov zaščitni znak so bila njegova očala, širok nasmeh in kodrčki, prav tako je bil z 1,82 metra višine eden od pionirjev rock and rolla med bolj opaženimi na odru. V sprehodu po začetku sodobne glasbe je napočil čas za Buddyja Hollyja.
Buddy Holly se je rodil v Lubbocku v Teksasu 7. septembra 1936 kot Charles Hardin Holley. Bil je najmlajši od štirih otrok v družini, ki jo je oče preživljal kot keramik. Po rodu je bil angleškega in velškega porekla, v sebi je imel še nekaj indijanske krvi. Že v ranem otroštvu je dobil vzdevek Buddy in se tudi srečal z glasbo. Vsi člani družine razen mame Lawrence Odell so igrali inštrumente in peli. Starejša brata sta večkrat nastopila na talentih in ob eni od priložnosti se jima je pridružil tudi mali Buddy. Ker ni znal igrati violine, mu je 10 let starejši brat Larry lok namazal z mastjo, da violina ni dajala zvokov, je pa s prikupnim mulotom zaleglo, da so na tekmovanju zmagali. Larry je po vrnitvi iz 2. svetovne vojne s sabo prinesel kitaro, ki jo je Buddy pograbil z obema rokama, učenje klavirja pa opustil po samo 11 mesecih. Na njegovo željo sta mu potem starša kupila pravo kitaro, starejši brat Travis pa ga je naučil, kako se ubira strune.
V njegovi najstniški dobi so nanj vplivali glasbeniki Hank Williams, Jimmie Rodgers, Bill, Monroe in družina Carter. V srednji šoli je s prijateljem Bobom Montgomeryjem ustanovil duet Buddy and Bob, igrala sta večinoma bluegrass, iz katerega je potem Buddy v naslednjih letih potegnil rockabilly slog. Buddy je igral tudi z drugimi sošolci, vključno s Sonnyjem Curtisom in Jerryjem Allisonom, ki sta pozneje tvorila jedro Hollyjeve skupine The Crickets. V prvih letih petdesetih je Holly še kot srednješolec že nastopal po lokalnih barih s takrat popularnimi country slogi. Po nastopih sta s Curtisom pozno zvečer sedela v avtomobilih in poslušala oddaljene radijske postaje, ki so predvajala blues in R&B, te se je lahko slišalo le, ko so lokalne postaje nehale z oddajanjem. Holly je potem ta slog počasi začel mešati s svojim country slogom.
Ko je 1955 maturiral, je padla odločitev, da bo postal profesionalni glasbenik, sploh potem, ko je nastopil kot predizvajalec Elvisa v rodnem Lubbocku. Organizator ga je nato povabil še na druge Elvisove nastope. V tem času je Holly začel igrati s Curtisom na bobnih in Larryjem Welbornom na basu, slogovno pa se je povsem prestavil v rock and roll, nastalo je ime Buddy Holley & his Crickets (črički). Oktobra 1955 so nastopili pred Billom Haleyem in Kometi, kjer jih je opazil skavt in Nashvillea, Eddie Crandall in v nekaj mesecih prek menedžerja Jima Dennyja dosegel, da je Buddy Holly podpisal pogodbo z založbo Decca. Pri Decci so takrat narobe zapisali njegov priimek in tako je Holley postal Holly.
Dne 26. januarja 1956 je Holley v Nashvilleu prvič uradno snemal v studiju s producentom Owenom Bradleyem. Ta je sam izbral glasbenike in slog, tako da Holly ni imel nobenega kreativnega vpliva. Decca je potem aprila 1956 izdala malo ploščo z Blue Days, Black Nights in Love Me na B-strani. Denny je potem Hollyja kot Buddy Holly & the Two Tones vključil na koncerte Farona Younga. Ker tudi drugi singl pri Decci, Modern Don Juan ni dosegel vidnega uspeha, Decca januarja 1957 ni podaljšala pogodbe z njim.
Čas za čričke
Holly je bil zelo nesrečen z odnosom Decce in ko je slišal delo producenta Normana Pettyja, ki je delal z Buddyjem Knoxom in Jimmyjem Bowenom, je vzel Weborna in kitarista Nikija Sullivana in šel v Pettyjev studio v Clovis v New Mexicu. Tam so posneli demo That'll Be the Day, ki so jo pred tem v bluegrass slogu posneli pod Bradleyem. Ker je Holly sam igral glavno kitaro, je končno dobil zvok, ki ga je želel. Petty je postal njegov menedžer in poslal demo na Brunswick Records v New York. Tam so bili nad slišanim navdušeni in povabili glasbenike na snemanje. Nova različica That'll Be the Day je končala na plošči in ker je imel Holly še določene pravne ovire iz pogodbe z Decco (pet let ni smel snemati pod svojim imenom), so pesem podpisali kot skupina The Crickets. Kasneje se je izkazalo, da so pravzaprav snemali z Brunswickom in ne z Decco, zato prepoved, da bi Holly nove pesmi izdal pod svojim imenom, ni več veljala.
To bo dan!
That'll Be the Day je izla 27. maja 1957, Petty je Hollyja in Cricketse poslal na turnejo z Irvinom Feldom, enim največjih glasbenih promotorjev tistega časa. Ko je ta opazil, da je prvi singel prišel na R&B lestvice, je glasbenike poslal še v največja mesta na vzhodni obali in trije fantje, Allison, Holly in Mauldin so igrali v Apollo Theatru v New Yorku 6 dni. Pesem To bo dan sprva ni bila deležna pozornosti, a po nekaj dneh se je začela vzpenjati po lestvicah. Petty je, ko je videl diamant, ki ga ima v rokah, takoj začel pripravljati albuma, enega s skupino in enega solo za Hollyja. That'll Be the Day je bila 23. septembra na vrhu lestvic, prav tako je novembra 1957 tri tedne kraljevala v Angliji. Tri dni pred tem je izšel novi singel, Peggy Sue, ki je bila oktobra že na tretjem mestu. Konec septembra so se fantje vrnili domov v Lubbock na obisk k družinam, Petty pa je organiziral snemanje v Oklahoma Cityju, kjer so posneli glavnino manjkajočega materiala za album. The Chirping Crickets je izšel 27. novembra 1957 in se uvrstil na peto mesto lestvic v Angliji. Oktobra je Brunswick izdal še novi singel Oh, Boy!, ki je dosegel 10. mesto na lestvicah. 1. decembra 1957 so Holly in Črički gostovali pri Edu Sullivanu in zaigrali That'll Be the Day in Peggy Sue.
Velika turneja in razhod
Januarja 1958 so se Holly in Črički pridružili veliki ameriški turneji glasbenikov, konec tega meseca je Holly posnel še Rave On, sam nastopil pri Sullivanu z Oh, Boy in se potem s fanti odpravil nastopat na Havaje. Po tem so teden dni z Jerry Lee Lewisom, Paulom Anko in Jodie Sands nastopali v Avstraliji, marca so Holly in Črički v Angliji v 25 dneh odigrali 50 koncertov, izšel pa je tudi Hollyjev solo album, Buddy Holly. Po vrnitvi v ZDA so nastopali še na turneji Alana Freeda in odigrali 41 koncertov. April 1958 je Decca izdala drugi studijski album, That'll Be the Day, sestavljen iz snemanj z Bradleyem.Havaje. H
Maja je Holly spet snemal v Clovisu pri Pettyju, kamor je povabil Tommyja Allsupa za glavno kitaro. Na snemanju so posneli It's So Easy in Heartbeat, Holly pa je Allsupa vključil v Čričke. Junija je Holly v New Yorku sam snemal svoj material in med obiskom založbe Peer-Southern spoznal Mario Eleno Santiago in jo takoj povabil na zmenek. Par se je poročil 15. avgusta, zveza pa je pripeljala do nesoglasij s Pettyjem, ki je želel, da zaradi oboževalk Holly svoj zakon skriva. Trenja so se še poglobila, ko so fantje dobili občutek, da Petty prireja številke in večino denarja zadrži zase. Holly je bil res velikanski talent, naučil se je igrati kitaro s prstno tehniko, želel si je združiti novi glasbeni slog s soulom in posneti album z Rayom Charlesom in Mahalio Jackson.
Žena je Hollyja spremljala na koncertih in je skrbela za opremo, prala perilo, pobirala prihodke od nastopov, uradno pa je bila tajnica Čričkov. Namesto da bi denar nakazovali Pettyju v New Mexico, je začela sama voditi račune. Skupaj s teto, ki je bila šefica za latino glasbo pri založbi, sta odkrili, da Petty avtorske pravice od Brunswicka in Decce nakazuje kar sebi, zato je Holly načrtoval razhod s Pettyjem, sploh ko je ta prenehal plačevati fantom tisto, kar jim je pripadalo. Razlog je bil drugje, v tožbi promotorja v New Yorku, ki je od Hollyja zahteval več kot 5 odstotkov, po zakonih države New York pa je to pomenilo, da do razsodbe zamrznejo vse prilive in odlive. Septembra je Holly spet snemal v Clovisu, vedno več pa je tudi sam produciral. Za DJ-ja Waylona Jenningsa je naredil pesmi Jole Blon in When Sin Stops. Holly je postal vezan na New York, kjer sta z ženo Mario stanovala v zgradbi v Greenwich Villageu, tam je posnel tudi nekaj akustičnih pesmi, med njimi, Crying, Waitin, Hoping in What to Do. Oktobra 1968 je Holly v Pythian Templeu zadnjič snemal v studiu za Coral, z velikim simfoničnim orkestrom. Decembra sta bila z ženo na počitnicah v Lubbocku, kjer je za svojo novo turnejo sestavil novo spremljevalno skupino, Jenningsa na bassu, Allsupa na kitari in Carla Buncha na bobnih. Jennings in Holly sta 15. januarja 1959 prispela v New York in se srečala s šefi General Artists Coroporation, ki je organizirala the Winter Dance Party, potem pa sta se z vlakom pridružila ostalim glasbenikom v Chicagu. Turneja se je začela v Milwaukeeju v Wisconsinu. Razdalje med nastopi so pomenile velike logistične težave. Neogrevani avtobusi so se večkrat kvarili, dvakrat so obtičali v ledenem mrazu, kjer je Hollyjev bobnar Carl Bunch dobil hude ozebline prstov na nogi, zato je Holly iskal drugi način za potovanje. 2. februarja 1959, pred koncertom v Clear Lakeu v Iowi, je Holly zase in za Jenningsa in Allsupa, najel štirisedežno letalo, kar bi mu dalo dovolj časa, da se pred naslednjim koncertom v Fargu v Severni Dakoti odpočije in regenerira. Takoj po koncu koncerta ob polnoči je Allsup z metom kovanca odstopil svoj sedež Ritchieju Valensu, Jennings pa je prostovoljno odstopil svoje mesto Big Bopperju, ki je imel gripo in je za povrh ob svojih proporcih zelo težko sedel na utesnjenem avtobusu.
Čeprav je nesreča, o kateri smo že pisali prejšnji teden, še vedno ovita v tančice skrivnosti, naj bi pilot zmotno bral novi umetni horizont in letalo v megli usmeril proti tlom, čeprav je mislil, da se vzpenja. 10 kilometrov od letališča v Mason Cityju v Iowi je letalo ob enih zjutraj 3. februarja udarilo v polje, na »dan, ko je umrla glasba«. Hollyja so v grob položili 7. februarja v rodnem Lubbocku. Na nagrobniku je podpisan kot Buddy Holley. Star je bil komaj 22 let. Buddyjeva žena je za nesrečo izvedela na televiziji in naslednji dan splavila splavila. Prav zaradi tega so ameriški mediji potem sprejeli dogovor, da takih novic ne objavljajo, dokler niso obveščeni svoji. Maria Santiago ni bila na pogrebu, niti ni nikoli obiskala groba. Pozneje je povedala, da se je vse življenje krivila za njegovo smrt. »Ostala sem doma, ker sem bila dva tedna noseča. Če bi šla z njim, kar sem vedno počela, zagotovo ne bi sedel v tisto letalo.«
Holly je bil znan po svojem preskakovanju iz običajnega glasu v falseto, kitaro je igral zelo progresivno, s premori, udarci in zvijanjem strun, kar je navdihnilo mnoge generacije kitaristov za njim. Vse življenje je igral Fenderjev Stratocaster. Holly je prijateljeval z bratoma Everly, ki sta poskrbela za stilsko preobrazbo Hollyja in skupine. Na njun predlog je Holly klasična očala zamenjal s z okvirjem z rogovi, kar so posnemali mnogi najstniki, še danes pa so to Buddy Holly očala. Ta so bila v nesreči izgubljena. Šele 1980 so jih odkrili v nekem bližnjem skladišču. Ko je skopnel sneg, jih je tja prinesel nek najditelj in so končala v kuverti z napisom 7. april 1959. V njej je bila tudi Big Bopperjeva ura, vžigalnik, dve igralni kocki in še ena zapestna ura. Očala, ki so bila brez leč, so bila 1981 vrnjena Hollyjevi ženi, danes pa so na ogled v muzeju v Lubbocku.
Hollyjeva dediščina je enormna. Za sabo je pustil toliko nedokončanih del, da je lahko založba Coral še deset let po njegovi smrti izdajala plošče. Buddy Holly velja za najbolj vplivnega in kreativnega glasbenika zgodnje dobe rock and rolla, prav tako je njegova pionirska zasedba z basom, bobnarjem in dvema kitarama postala šablona za vse naslednike, od njega so črpali celo Beatli, kar sta potrdila tako Lennon kot McCartney. Celo ime The Beatles je podobno žuželkasto kot Hollyjevi The Crickets.
Dne 31. januarja 1959, 2 dni pred njegovo smrtjo, je pod odrom koncerta v Duluthu stal 17-letni Bob Dylan. »Pogledal me je in pozneje sem imel občutek, ko sem snemal, da je bil ves čas z mano.«
Leta 1971 je Don McLean posnel znamenito American Pie, ko je posvetil Hollyju. »Ob smrti je imel Holly kar 50 pesmi, večino je napisal sam. Buddy Holly & The Crickets so bili šablona za rock skupine, ki so sledile,« je povedal McLean. Enaka očala kot Holly je pri 13 letih, čeprav je imel zdrave oči, začel nositi tudi Elton John.
Hollyjevo zgodbo je uprizoril film The Buddy Holly Story iz leta 1978. Za vlogo pevca je bil Gary Busey nominiran za Oskarja za glavno moško vlogo. Sam film je precej netočen in poenostavljen, zato je Paul McCartney, ki je medtem imel v lasti vse Hollyjeve pesmi, posnel dokumentarec Resnična zgodba o Buddyju Hollyju, v katero je vključena tudi Hollyjeva družina. Holly se pojavi tudi kot lik v filmu La Bamba (1987), igra ga Marshall Crenshaw, v legendarni seriji Kvantni skok pa Scott Bacula pomaga Hollyju spremeniti naslov pesmi iz Piggy, suey v Peggy Sue.
