Kdaj govorimo o medvrstniškem nasilju?
Pri medvrstniškem nasilju gre za razmerje med dvema, v katerem je eden od njiju v izrazito neenakem položaju, je šibkejši. Nekdo si nekoga podredi in ga naredi šibkega. To je prvi pokazatelj. Četudi nekdo nekoga ne udari, temveč se nad njim znaša verbalno, je to nasilje. Ta oseba se prav tako počuti šibka, ustrahovana in nemočna. Želi si ven iz tega, želi nekaj narediti, a si ne upa. Strah lahko postane tako močan, da žrtev povsem paralizira in ne ve, kako bi se odzvala.
Govorimo v zadnjem času o naraščanju medvrstniškega nasilja?
Gre za kontinuiteto. Nasilje je nenehno prisotno, a se v zadnjem času o tem več govori, tako pri nas kot v tujini. Lahko rečemo, da smo dosegli neki napredek, da je osveščenost višja in je strah izginil v smislu, »kaj bo, če bom povedal«. O medvrstniškem nasilju se danes več poroča, otroci vedo, da lahko težave zaupajo. O tem več slišimo, razglabljamo in debatiramo. Posledično je zaradi tega tudi več nasilja, saj ga to izzove. A če pogledamo longitudinalno, ugotovimo, da se nasilje pojavlja od nekdaj in je nenehno prisotno.
Kdo se najpogosteje zateče po strokovno pomoč?
Običajno se po pomoč najprej zatečejo starši, to pomeni, da se odzovejo na konstruktiven način. Se pa tudi mladostniki pogosto obrnejo name, žal je tega precej. To pomeni, da se nasilje pojavlja, in to pogosto, ter ni nekaj, o čemer zgolj govorimo, ampak ves čas obstaja. Ne govorimo samo o fizičnem nasilju. Pogosto je tudi psihično nasilje, na primer kako si oblečen, od kod prihajaš, kje so zaposleni starši ... Po pomoč se zatečejo tudi mladostniki, ki so zasmehovani zaradi najrazličnejših stvari, na primer kako je oblečen, ali je presuh, premočen. To so resne stvari in iz tega se lahko rodi še več nasilja. Lahko pa se pojavijo tudi motnje, kot so depresija, anksioznost, panični napadi, motnje hranjenja, samopoškodovalno vedenje ...
Kako se odzvati, ko otrok pride pretepen?
Vsak otrok, ki pride pretepen, potrebuje empatičnega in razumevajočega starša. Starša, ki želi slišati, podpirati in omogoča varen prostor, v katerem otrok sme jokati, biti jezen, sme izražati vsa čustva, ki jih čuti. Zavedati se moramo, da če otrok ne bo mogel izraziti čustva, se bo to v njem nabiralo, kar bo imelo posledice. Lahko postane agresiven, najpogosteje pa se zgodi, da postane prestrašen, nemočen. Menil bo, da je kriv sam, vse to pa lahko vodi v hudo duševno stisko, ki se prenese in odraža tudi, ko otrok odraste. Prva točka je torej, da starši dovolijo, da otrok pove, kaj čuti, in še pomembnejše – ne minimalizirajo težav in dovolijo svobodno izražanje. Druga točka je zaupanje in rešitev. Ponudijo pomoč, da otrok ve, da se bo starš odzval in ga bo vprašal, kaj potrebuje, želi, da naredi zanj. Tretja točka, ne glede na vse, kar se je zgodilo, je, da otrok ve, da ni kriv. Večkrat pri tem nastopi občutek manjvrednosti, da si je zbadanje in da je bil pretepen nekako zaslužil. Ne. Starši morajo krivdo odvzeti. Nasilje se ne sme dogajati in pika. Lahko smo še tako napačni, razloga za nasilje ni! Četrta točka je ustvariti zavedanje o brezpogojni ljubezni in dati občutek zaščite. Ukrepati in prekiniti nasilje, ki se dogaja. V tem primeru se lahko obrnejo na svetovalno službo. Če to ne zadostuje, na policijo in druge pristojne organe.
Kdaj je smiselno, da se starši vmešajo?
Ukrepati je treba takoj. Otroku je treba takoj ponuditi podporo. Nato je tukaj šola, torej učitelj, svetovalna služba, ravnateljica ... Pri tem ne smemo pozabiti, da je prva točka pogosto spregledana. Torej se odziv staršev ne zgodi, kar je največja napaka. Zavedati se moramo, da že minimalno nasilje lahko rodi več nasilja. To je treba zatreti v kali in zahtevati ukrep. Četudi so ukrepi minimalni, je prav, da so in se to prepreči. Če se nasilje kljub vsemu nadaljuje, se izvedejo novi ukrepi, ki so radikalnejši. Vedeti moramo, da se mladostnika ne kaznuje, ampak ga moramo najprej vzgojiti. Gre torej za ukrep, in ne kazen. Razumeti mora, da takšno početje ni v redu ne zanj ne za žrtev. Nasilneži to običajno naredijo iz lastne bolečine. Zato se mora tudi njim omogočiti strokovna pomoč, s katero bodo težavo razrešili in odpravili čustvo, ki je izzvalo napad.
Večkrat, zlasti v mojih časih, je bilo rečeno, da če te kdo udari, udari nazaj. Kdaj, če sploh, lahko otrok udari nazaj?
Nikoli se ne udari nazaj. Ogromno staršev meni, da je rešitev prav to, da otrok udari nazaj, zato otroku to svetujejo. Ampak če udarimo nazaj, pokažemo, da smo tudi mi nemočni. To pomeni, da se ne odzovemo na konstruktiven način. Mladostnik mora vedeti, da za to ni kriv in da je pravilneje, kot če udari, da se po pomoč obrne na avtoriteto, ki ji zaupa in ga bo lahko zaščitila ter preprečila nadaljnje nasilje. To je lahko psiholog, učitelj, ravnatelj, starši … Če želimo nasilje preprečiti, ni dovolj vedeti, kaj narediti, ampak tudi usposobiti svetovalne delavce, ki bodo vedeli, kako ukrepati. Da bodo podpora in moralna avtoriteta.
V zadnjem času pogosto slišimo za »bullying«. Kaj je to?
Bullying je že to, da se z nekom primerjamo, v smislu: izhajam iz boljše družine, sem bolje videti, imam boljša oblačila, sem pomembnejši od tebe … Lahko gre za vizualno primerjanje, opazke, vrednotenje oblačil ali odrivanje, na primer, ne bomo te povabili v družbo, nisi dovolj dober. To se lahko kaže s telesno govorico. Občutek bullyinga je lahko prisoten tudi v šoli in se kaže skozi naklonjenost učitelja, ki se enemu učencu bolj posveča kot drugemu. Ne pozabimo še na bullying na družbenih omrežjih, ki se kaže kot poniževanje, na primer deljenje neprimernih vsebin, ki se lahko stopnjujejo tudi na osebno raven. Lahko zajema žaljenje, trpinčenje, družbeno izključitev ali dajanje občutka, da nekdo ni dovolj dober, da bi ga sprejeli.
Kako torej odpraviti to vrsto nasilja?
Menim, da mora tu najprej nastopiti država. Več poudarka je treba nameniti izobraževanju vzgojno-izobraževalnega kadra. Ti bodo znanje lahko prenesli naprej, na starše, otroke in druge. Pomembno je, da vemo, kaj vse spada pod bullying, kaj ga povzroča. To so lahko minimalne stvari, ki jih niti ne zaznamo, a se vlečejo in vlečejo. Pogosto trpeči to ugotovi šele pozneje, v srednji šoli ali v življenju. In če ne vemo, kaj vse spada sem, tega ne znamo prepoznati. Prvi odziv je lahko skozi pogovor, s katerim preprečimo, da se nasilje stopnjuje.
