Nick Cave je spregovoril o tem, da si mora aktivno prizadevati za iskanje navdiha tako, da se posveti redni ustvarjalni praksi, namesto da bi čakal, da navdih pride k njemu samemu. V novi izdaji njegove spletne strani Red Hand Files Q&A so oboževalci Cavea spraševali o pomanjkanju navdiha in vere, pri čemer je kantavtor potegnil vzporednice med obema v tem, kako ju je treba iskati in iskati.
Cave se najprej ne strinja s pojmom pisatelja Franza Kafke, ki je nekoč zapisal, da je treba "preprosto čakati, biti tiho, mirno in osamljeno" in da se ti bo svet "svobodno ponudil, da se razkrije". Cave pravi, da se po njegovih izkušnjah to ni zgodilo. Namesto tega navdih "ni nekaj, kar te najde ali se ti samo ponudi".
Navdih in vera
"Navdih in vera sta si podobna, saj oba od nas nekaj zahtevata. Oba zahtevata resnično in stalno praktično uporabo," nadaljuje Cave. "Zame se navdih pojavi le, če določene stvari redno in dosledno prakticiram. Popolnoma se moram posvetiti nalogi, se vsak dan usesti, vzeti svinčnik in se lotiti dela.
"To ni ravno delo v premogovniku, je pa dovolj dela, ki se ga lotim v dobrih in slabih časih, v sušnih obdobjih in obdobjih obilja, in nadaljujem ne glede na uspehe ali neuspehe. Navdih pride, ker se trudim."
Cave nadaljuje, da vera prav tako "ni nekaj, kar bi se samo čudežno uresničilo", ampak je nekaj, kar nas "najprej pokliče s svojimi zahtevami, in včasih so te zahteve velike".
"Vera v vesolje, na primer, zahteva naše dejavno sodelovanje. Svet se v nas prebudi, ko se lotimo naloge njegove rehabilitacije. Vera ni pasivna, ampak je zagnano dejavna, zato moramo v svet vložiti nekaj sebe, da bi znali ceniti njegovo vrednost. Več ko vložimo v svet, večja se zdi njegova vrednost," pojasnjuje Cave.
Spregovoril tudi o Bogu
"Da bi verjeli v Boga, če si to želite, je treba dejavno sodelovati v mehaniki verovanja. Odpravimo se na pot in ta pot je lahko dolga in zelo težka, saj je luč pogosto zakopana globoko in se izriše iz teme. Delamo, da bi izboljšali svoj odnos z Bogom, ne glede na to, kdo ali kaj je to," nadaljuje.
"Stojimo pred svetom v vsej njegovi veličini in mukah in pravimo: 'nekaj pomenimo' - mi, ki na nek način prispevamo k izboljšanju sveta; mi, ki imamo svojo kožo v igri; mi, ki izboljšujemo zadeve; mi, ki nam ni vseeno. Na svoje veliko presenečenje ugotovimo, da verjamemo vase."
Cave že več kot štiri leta vzdržuje svojo spletno stran Red Hand Files, na kateri se z dolgimi in premišljenimi odgovori odziva na vsa mogoča vprašanja oboževalcev. V zadnjih tednih je odgovoril na vprašanje enega od oboževalcev o tem, kaj je po njegovem mnenju "smisel življenja", razpravljal pa je tudi o svoji odločitvi, da bo spet začel dajati intervjuje.
Prejšnji mesec je Cave v enem od takšnih intervjujev spregovoril tudi o tem, da je po smrti dveh sinov, 15-letnega Arthurja leta 2015 in 31-letnega Jethra letos, tolažbo med žalovanjem našel z nastopanjem v živo in povezovanjem s svojim občinstvom.
"Skrb občinstva me je rešila," je Cave pojasnil v intervjuju za New York Times, ki je izšel pred njegovo novo knjigo Faith, Hope and Carnage. "Občinstvo mi je izredno pomagalo, in ko zdaj igram, imam občutek, da s tem nekaj vračam. To, kar počnem na umetniškem področju, je v celoti poplačilo dolga," je nadaljeval.
"Umrl mi je drugi sin. O tem je težko govoriti, vendar me rešujejo sami koncerti, ki so dejanje medsebojne podpore. Ljudje pravijo, kako lahko greš na turnejo? Toda pri meni je ravno obratno. Kako ne bi mogel?"
