Rodila se je kot Vivian Mary Hartley 5. novembra 1913 v Darjeelingu v Indiji. Njen oče, sicer borznik, je bil Anglež, njena mati Irka. Družina se je v Anglijo vrnila, ko je Vivien štela šest let. Leto dni pozneje je sošolki Marueen O'Sullivan oznanila, da bo slavna. Ni se motila.
Kot najstnica je šole obiskovala v Angliji, Franciji, Italiji in Nemčiji. Tekoče je govorila tako francosko kot tudi italijansko. Študij igre je pri 19 letih postavila na stranski tir, ko se je poročila z odvetnikom Leighom Holmanom, ki mu je rodila hčerko. Navdih za njeno umetniško ime je bilo moževo ime, le črko a v svojem imenu je spremenila v e.
Prvenstveno gledališka igralka
Leta 1935 je zaigrala v manjših vlogah v štirih filmih, leta 1937 pa je prevzela glavno vlogo v filmu Ogenj nad Anglijo. Svetovno slavo je dosegla z vlogo Scarlet O'Hara v filmskem spektaklu V vrtincu iz leta 1939, za katerega je dobila oskarja za glavno žensko vlogo.
Za vlogo se je potegovala vrsta hollywoodskih lepotic, med drugim Katharine Hepburn in Bette Davis, ko je Leighova, ki je ravno počitnikovala v Kaliforniji, opravila avdicijo in »zmagala«.
Čeprav je zaslovela s filmskimi vlogami, pa je bila Vivian Leigh, ki je pozornost zbujala tudi s svojo lepoto, prvenstveno gledališka igralka. Predvsem po letu 1940 je več nastopala v dramskih vlogah. Prevzela je tako komične vloge v igrah Noela Cowarda in Georgea Bernarda Shawa kot vloge Ofelije, Kleopatre in Julije v Shakespearovih klasikah.
Usodna tuberkuloza
Med eno od teh se je zaljubila v igralca Laurencea Olivierja, ki je prav tako bil poročen. Njuna afera je bila precej javna – po ločitvah sta se leta 1940 le vzela. Skupaj sta zaigrala v številnih gledaliških produkcijah, pri čemer je Olivier pogosto prevzel tudi režijo, ter v treh filmih, obenem pa vztrajno bežala pred pozornostjo javnosti. Predvsem zato, ker je v 50. letih prejšnjega stoletja trpela za depresijami in zbolela za tuberkulozo.
Tragedija je udarila leta 1944, ko je zaradi padca med vajo za gledališko predstavo Cezar in Kleopatra spontano splavila. Zdravje se ji je obrnilo na slabše; bila je vedno bolj nestabilna, saj so jo mučile nespečnost, bipolarna motnja in težave z dihanjem, za katere se je pozneje izkazalo, da gre za tuberkulozo. Poskusila je s terapijo z elektrošoki, nato pa se začela vedno bolj predajati alkoholu.
Vivien Leigh se je držal sloves igralke, s katero je težko delati, zato so za njeno kariero značilna tudi dolga obdobja mirovanja.
Leta 1947 je sledila vloga Ane Karenine, nato pa štiri leta pozneje film Tramvaj Poželenje, za katerega je dobila drugega oskarja za glavno žensko vlogo.
Po še enem spontanem splavu je leta 1953 doživela živčni zlom. Odnosi z Olivierjem so postajali vedno bolj napeti, dokler se leta 1960 nista ločila. Uteho je našla v mlajšem igralcu Jacku Merivalu.
Leta 1967 se je je znova polastila bolezen, 8. julija 1967 pa je v Londonu umrla. Imela je 53 let. Leta 1999 jo je Ameriški filmski inštitut na lestvici največjih filmskih igralk vseh časov umestil na 16. mesto.
