Kraljevski obiski so britanske aristokrate pogosto spravili na kant.
Vsako poletje se je kraljica Elizabeta I. Angleška s svojim številčnim dvorom odpravila na večmesečno potovanje – za njo se je vila večkilometrska kača vozov in na tisoče konj. Ni bilo krčme, ki bi jih lahko vse spravila pod streho, zato je zatočišča iskala pri podanikih, ozaljšanih s plemiškimi nazivi, kar je bila zanje velika čast, zanjo pa pravica, saj je bila absolutna vladarica Otoka.
A za nekatere od njih je bila cena kraljevskega obiska previsoka. Tako je novica, da bo bivala pri njem, leta 1602 osupnila Henryja Leeja. Pisal je njenemu svetovalcu Robertu Cecilu in mu zaupal, da bo ostal brez prebite pare, če pride.
Veliki stroški
Del težave je bil, da tudorski monarhi niso potovali sami – s seboj so jemali angleško vlado, služabnike, glasbenike, dvorne norce, zdravnike. Vsi ti ljudje pa so potrebovali streho nad glavo, kar je pomenilo, da je gostitelj moral več kot 300 ljudem zagotoviti hrano in prenočišče, pogosto v nekaj dneh.
Navadno je bil komornik tisti, ki je sestavil seznam ljudi v spremstvu, pot, ki jo bodo ubrali, in časovnico. Bil je tudi tisti, ki je nič hudega slutečim plemičem sporočal »slabo novico«.
Če na posestvu ni bilo dovolj bivališč, so postavili začasna, seveda na račun gostitelja. Temu je moral prišteti velike količine medice in mesa, je pa lahko vsaj za pripravo hrane računal na kraljeve kuharje. Dovolili pa so mu hraniti konje.
Oh, koliko hrane?!
Ko se je kraljica Elizabeta leta 1602 zglasila na posestvu Thomasa Egertona, so ga trije dnevi skoraj stali vse. Kar 24 jastogov, 624 piščancev, 48.000 opek in nove pečice – takrat je to stalo 2013 funtov. Danes? Skoraj 9,5 milijona evrov.
Pozitivne plati
Ni pa bilo vse tako sivo. Leta 1535 sta Henrik VIII. in Ana Boleyn počitnikovala pri Johnu in Margareti Seymour. Kralj je bil dobre volje, Ana pa se je kujala – upravičeno, saj se je Henrik zagrel za Jane, hčerko Seymourjev. Ta je kmalu postala njegova tretja kraljica.
A nazaj k Elizabeti. Ta je leta 1575 obiskala kar 41 svojih podanikov. Številni med njimi so tekmovali, kdo se bo bolj izkazal. Tako ji je Robert Dudley, njena otroška ljubezen, pripravil pravcato predstavo. Sledili so ognjemet, lov in veščine gibkega italijanskega akrobata.
A tovrstni podvigi niso bili vse, kar je bilo pričakovano od gostiteljev. Ob slovesu so morali kraljici pokloniti še darila, ker jih je počastila s svojim obiskom.
Med gostitelji vsekakor izstopa William Cecil, ki je svoje domovanje zasnoval z Elizabeto v mislih. Nič nenavadnega torej, da je tja rada zahajala, ta čast pa ga je drago stala – spet govorimo o milijonih današnjih evrov.
Sodobne prakse
Če prevrtimo čas v sedanjost, med monarhi ni bilo nikogar, ki bi gostiteljem strah v kosti nagnal kot princesa Margareta, sestra britanske kraljice Elizabete II. Margareta se je namreč požvižgala na urnike gostiteljev; preurejala je pohištvo, poniževala služinčad in terjala nečloveške napore, da so lahko izpolnili njene prehranjevalne navade.
Nočna mora pa so lahko tudi nekdanji člani kraljeve družine. Tako se je Edvard VIII. Britanski, ki je leta 1936 abdiciral, desetletje pozneje s soprogo Wallis Simpson povabil k Lauri Spencer-Churchill. Poleg nazarenske količine prtljage sta s seboj iz neznanega razloga imela tudi del kronskih draguljev. Živčna gostitelja sta jih hotela spraviti v sef, a gosta v to nista privolila. Seveda sta jih založila: ona se je zatekla v posteljo, on je ves posivel prestavil vse, kar mu je prišlo pod roke. Po nekem čudežu so se našli pod nekim keramičnim okrasom.
Če torej potegnemo črto, se v tem času v nasprotju z elizabetinskimi gostitelji lahko zgodi, da bodo morali zagovarjati svojo razsipnost. To se je leta 2019 zgodilo Eltonu Johnu, ki je princa Harryja in Meghan Markle v svoj dom v Nici v Franciji dostavil z zasebnim letalom. A maksima v zvezi s tistimi modre krvi vseeno ostaja: pazi, česa si želiš.
